Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Žanr najdenih posnetkov je bil na vrhuncu svoje popularnosti sinonim za ekonomično snemanje filmov, zato je bilo veliko njegovih predstavnikov posnetih z zelo majhnim proračunom, za njimi pa je povečini stala povsem neznana ekipa. Kolosalni miks filma katastrofe in ZF trilerja Cloverfield je s tega vidika posebnost, saj gre za film z bistveno večjim proračunom (vsaj za omenjeni žanr) ter zvezdniški imeni kot sta producent J.J. Abrams in režiser Matt Reeves ter glavni igralki Lizzy Caplan in Jessica Lucas. Pričujoči film se je ob izidu ponašal z genialnim marketingom, saj so bili napovedniki zanj zgolj nekaj sekund trajajoči videoposnetki epskega uničenja mesta New York brez pravega konteksta, kar je film dodalu dobrodošlo plast skrivnostnosti. A kot se je izkazalo, je Cloverfield je v osnovi kombinacija filma z najdenimi posnetki in japonske Godzille z nekaterimi ZF elementi. Že zgodba je dokaj predvidljiva; skupina prijateljev se zbere na poslovilni zabavi svojega kolega, ki bo kmalu odpotoval na Japonsko, da bi prevzel službo podpredsednika pomembnega podjetja. Toda zabavo prekinejo televizijska poročila o seriji eksplozij po celem Mannhatnu, kmalu zatem pa začne mesto ogrožati orjaška pošast, glavni junaki pa se znajdejo v boju za preživetje. Cloverfield je film, ki se ne more pohvaliti z izvirnostjo in na več mestih se vidi, da zvesto kopira klišeje iz praktično vsakega filma o pošastih / vesoljskih invazijah, še več preglavic pa filmu delajo glavni junaki, ki so sicer všečni in povečini sklepajo pametne odločitve, vendar pa so premalo raziskani, da bi nam zanje lahko bilo mar. Toda navkljub tem napakam je Cloverfield pravzaprav eden boljših predstavnikov žanra najdenih posnetkov, saj postreže s pogosto vznemirljivo in tesnobno akcijo, film pa prav tako maksimalno izkoristi elemente obravnavanega podžanra in z uporabo tresoče kamere iz roke uspe gledalca postaviti v osrčje dogajanja in tega narediti še bolj vzdušnega kot sicer. Kratka dolžina slabe ure in pol tako poskrbi, da film nikoli ne postane dolgočasen, seveda pa vso pozornost ukrade naslovna pošast, ki je premeteno večino filma skrita in se šele proti koncu razgali v vsej svoji zlovešči veličini. Cloverfield je navkljub površinskosti in rahlo generični zgodbi presenetljivo efekten in vznemirljiv akcijski tobogan.

Birth, misteriozna psihološka drama, je drugi celovečerec Jonathana Glazerja, ki je že s svojim prvencem, groteskno kriminalko Sexy Beast, dokazal, da se ne boji spraviti gledalca v nelagoden položaj, kar je še toliko bolj očitno v pričujočem filmu. Že okvirni zaplet je sila bizaren; Anna (Nicole Kidman v eni od svojih najbolj enigmatičnih vlog v karieri) je trdno prepričana, da je desetletni deček Sean (Cameron Bright) reinkarnacija njenega pokojnega moža, ki je umrl pred desetimi leti zaradi srčnega zastoja. Motiv “ponovnega življenja” v filmih sicer že leta 2004 ni predstavljal nobene novosti, toda le redkokdaj je bil uporabljen na tako morbiden in neprijeten način kot ravno v Glazerjevem filmu. Ironično je to, da Birth ni film o reinkarnaciji, ampak prej o skrivnostni moči ljubezni, ki večkrat opusti logiko in moralne zakone in jo namesto tega poganja nekakšen prvinski nagon po pripadnosti in premagovanju osamljenosti. Film svoje plemenito sporočilo zapakira v nekaj bistveno bolj temačnega in celo neprebavljivega, še posebej, ker si upa razgaliti Annino privlačnost do pokojnega moža, ki je “ujet” v telesu desetletnega dečka (skupni prizori Kidmanove in Brighta, ki sedita gola v kopalni kadi, so v času izida filma dvignili nemalo prahu). Čudaška zgodba je obarvana s hladno in temačno atmosfero, ki močno spominja na surrealno estetiko filmov Davida Lyncha, minimalistična glasbena podlaga in pogosto namerno odsotne igralske predstave pa še dodatno okrepijo bizarnost zapleta. In ravno na tej točki se začnejo kazati šibkosti sicer ambicioznega in moralno kompleksnega filma; glede na to, da cilja na zelo emocionalno sporočilo, je film preveč hladen in sterilen, da bi gledalcu bilo dovolj mar za dogajanje in usodo likov, še posebej, ker so slednji nekoliko površinski in skorajda neživljenjski. Filmu ne pomaga niti to, da vodi do antiklimatskega zaključka, ob katerem ostane ogromno vprašanj neodgovorjenih. Birth je tako specifičen film za specifičnega gledalca, ki v sedmi umetnosti išče razloge za nelagodje.