Režiser Daniel Stamm morebiti ni najbolj znano ime v filmski industriji, vendar pa je za seboj pustil pomemben pečat na področju žanra t.i. grozljivk z najdenimi posnetki; leta 2010 je namreč ustvaril presenetljivo efektno, strašljivo in napeto grozljivko The Last Exorcism, ki je sicer sledila klasičnim zakonitostim zgodb o demonskih obsedenostih in izganjanju hudiča, vendar je navkljub temu uspela prepričati s pristnim mračnim vzdušjem, visoko mero suspenza, odličnimi igralskimi predstavami ter zastrašujočim finalom. Četudi Stamm do letos ni posnel nič omembe vrednega, je bilo upanje, da bo njegov najnovejši celovečerec Prey for the Devil vendarle uspel kukati iz morja povprečnih “hudičevih” grozljivk. A očitno je vse ostalo samo pri dobrih željah, saj je pričujoči film še ena kreativno ubožna, klišejska, generična, obupno predvidljiva in niti malo strašljivka grozljivka, ki bi prej kot na velika platna morala romati naravnost na DVD tržišče ali na kanale za pretočne vsebine. Film o mladi nuni, ki postane uslužbenka akademije za izganjanje hudiča (ne, to ni šala) in skuša rešiti življenje z demonom obsedene deklice je tako pozabljiv in formulaičen, da ga bo gledalec sproti pozabljal in se ob nastopu odjavne špice spraševal, zakaj je zapravil uro in pol svojega časa za film, ki se mu niti malo ne ljubi biti izviren ali domiseln. Navkljub simpatični glavni junakinji, ki jo suvereno odigra Jacqueline Byers ter občasno privlačni scenografiji in atmosferi je film posejan s cenenimi posebnimi učinki, za lase privlečenimi prizori strašenja ter dlakocepskim sledenjem žanrskim klišejem, zato ni razloga, da bi mu gledalec namenil pozornost več kot enkrat. Izganjanje hudiča postaja vse bolj dolgočasno opravilo.

Zdi se, da smo v zadnjih desetih letih deležni manjšega preporoda podžanra filmskih grozljivk, imenovanih folk horror, ki črpa svoj navdih iz ljudskega izročila in tematizira predvsem grob trk med civilizacijo in divjino oz. med umetno ustvarjenim redom ter kaotičnim vzdušjem, ki ga nudi narava v svoji prvinskosti. Irski ruralni šoker Mandrake, sicer celovečerni prvenec filmarke Lynne Davison, zvesto sledi zakonitostim omenjenega podžanra in v ospredje postavi uradnico za pogojne izpuste, ki je edina pripravljena sprejeti delo nadzora nad obsojeno morilko Mary Laidlaw, ki je po dveh desetletjih prestajanja zaporne kazni zaradi umora moža izpuščena na prostost, a se ob njeni vrnitvi nemudoma začnejo dogajati čudne stvari, med drugim tudi skrivnostno izginotje dveh otrok, kar seveda zbudi sume lokalnih prebivalcev, da se je Mary, ki se naj bi pečala s črno magijo in čaščenjem starodavnih ritualov, vrnila na stara zločinska pota. Mandrake je z depresivnim in tesnobnim vzdušjem zaznamovana grozljivka, ki polaga svoje adute v spodobne igralske predstave, počasen tempo ter prepričljivo mešanje podeželskega realizma in surrealizma. Težko bi rekli, da film odkriva toplo vodo, pravzaprav je dokaj standardna vaja iz folk horror estetike, ki prepleta mikavno čudaštvo in temačno skrivnost, pri tem pa zgodbo o grozljivih božanstvih iz gozdov poveže s človekovimi potlačenimi travmami in neizpolnjenimi željami. Mandrake je daleč od slabega filma, pravzaprav je več kot solidna strašljivka, katere edina večja pomanjkljivosti je rahla razvlečenost in površinska razdelanost osrednjega konflikta, od katerega bi gledalci lahko vzeli mnogo več. Za oboževalce ruralnih grozljivk, vendar pa ne pričakujte revolucije.