Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Filmov, posnetih na podlagi računalniških iger, se pogosti drži prekletstvo, da so avtomatsko zanič. Četudi bi marsikdo trdil, da gre za krivično predpostavko, je ta žal bolj kot ne resnična; velika večina filmskih adaptacij računalniških iger je v najboljšem primeru sila povprečnih, skoraj vedno pa obupnih, še posebej zato, ker filmarji vedno znova dokazujejo, da ne razumejo izvornega materiala in še tako zanimive in izvirne koncepte zapakirajo v dolgočasno in generično akcijsko zmešnjavo brez repa in glave. A na srečo se na vsake toliko časa pojavi kakšna posrečena adaptacija igre in Silent Hill spada v to kategorijo. Film je posnet na podlagi priljubljene serije psiholoških grozljivih iger o skrivnostnem mestu duhov, ki na simbolični ravni predstavlja avtorefleksijo posameznikov najglobjih grehov in nerazčiščenih dilem iz preteklosti. Temu izvornemu sporočilu film sledi zgolj napol; Rose se skupaj s svojo posvojeno hčerko, ki boleha za pogostimi nočnimi morami, odpravi v mesto Silent Hill, da bi razkrila podrobnosti dekličine preteklosti in na kakšen način je usodno povezana z mestom in njegovimi čudaškimi prebivalci. Film režiserja Christopheja Gansa se od ostalih filmov, posnetih po računalniških igrah, razlikuje že po tem, da postreže s povsem samostojno zgodbo, ki pa kljub temu vključuje ogromno elementov, značilnih za omenjene igre. Skrivnostna in zlovešča atmosfera ter vizualna podoba iger sta fenomenalno prenešeni na veliko platno, film pa hkrati na domiseln in smiseln način v zgodbo vstavi nekatere najbolj ikonične like iz iger (iznakažene medicinske sestre, sadomazohistične pošasti, orjak s piramidno glavo). Silent Hill tako ni zgolj bleda imitacija vseh elementov, ki so igre naredile popularne, ampak bolj njihova reinterpretacija, znotraj katere se Gans poigrava z dokaj posrečenimi idejami, v veliko pomoč pa mu je tudi odlična igralska zasedba. Film resda sklene par sprememb, ki ne bodo vsakemu oboževalcu iger pogodu in na več mestih se še vedno čuti, da se ne more docela odreči hollywoodskemu spektaklu, toda Silent Hill spada med najboljše filmske adaptacije računalniških iger.

Ocena

Britanska psihološka srhljivka Caveat režiserja in scenarista Damiana Mc Carthyja ne zapravlja časa in gledalcu nemudoma daje vedeti, s kakšnim izdelkom ima opravka; dolgi in počasni kadri mladega dekleta, ki tava po prostorih razpadajoče hiše in komunicira z neko nevidno nadnaravno silo preko strašljive lutke zajca z miniaturnimi bobni ter temačna ambientalna glasba so dovolj efektni, da uspejo nemudoma vzpostaviti moreče vzdušje brez odvečnih dialogov in melodramatičnih trikov. Zgodba filma je preprosta; klatež Isaac, ki trpi za delno izgubo spomina, sprejme nenavadno delo skrbnika Olge, mladega dekleta s hudimi psihičnimi težavami, ki živi v zapuščeni hiši na majhnem podeželskem otočku. Ob prihodu Isaac sprejme cel kup nenavadnih pogojev, med drugim mu je prepovedano hoditi v določene predele hiše, hkrati pa mora na sebi ves čas nositi jopič, na katerega so priklenjene verige. Kot je moč pričakovati, se v hiši začnejo kmalu odvijati nenavadni dogodki, ki postopoma razkrijejo grozljivo skrivnost, povezano z Olgino propadlo družino. Caveat ni klasična grozljivka za širše občinstvo. Ravno nasprotno; gre za film, ki črpa grozo preko izvrstno dostavljenih strašljivih prizorov in zadušljive klavstrofobične atmosfere (večina filma se odvije v notranjosti razpadajoče hiše), hkrati pa z domiselnimi triki, subtilno glasbeno podlago in prepričljivimi praktičnimi učinki prikuje gledalca pred ekran in ga drži v napetosti vse do zadnje sekunde. Ob tem velja opozoriti, da Caveat od gledalca zahteva ogromno potrpljenja; tempo zgodbe je počasen, vzdušje izrazito morbidno, liki pa skorajda abstraktno zasanjani in brez normalnih človeških emocij, zato se zna zgoditi, da komu film ne bo blizu, saj ta ne želi biti ugajati oz. je njegova primarna naloga, da gledalca spravi v nelagodje. Caveat je filmska poslastica za tiste, ki hrepenite po drugačnih grozljivkah.