Young Frankenstein (1974)

Rating: 10 out of 10.

Mel Brooks upravičeno nosi naziv kralja filmske parodije, katerega stil in prefinijenost še danes (sicer bolj ali manj neuspešno) skušajo posnemati mnogi. In enega od vrhuncev njegovega ustvarjanja predstavlja komična grozljivka Young Frankenstein, ki bi jo na površju označili za parodijo klasičnih grozljivk studia Universal kot so Frankenstein, Wolfman, The Invisible Man, Bride of Frankenstein in The Mummy. V filmu spremljajo koleričnega dr. Fredricka Frankensteina, vnuka slovitega znanstvenika, ki odpotuje v Transilvanijo, da bi se lotil tveganega poskusa obuditve trupla in s tem dokazal, da njegov dedek vendarle ni bil zgolj norec z božjim kompleksom, ampak briljantni znanstvenik. The Young Frankenstein resda funkcionira kot zbirka posrečenih gagov, absurdne fizične komedije in referenčnih šal, vendar pa je mnogo več kot to; četudi se pogosto norčuje iz žanrskih klišejev klasičnih filmskih grozljivk, jim po drugi strani izkaže spoštljiv spomenik, še posebej vizionarskemu Jamesu Whalu, ki je leta 1931 prestrašil svet s klasiko Frankenstein. Še več; Brooksov film je bil posnet na istih lokacijah in z rekviziti, ki jih je uporabil Whale pri snovanju svoje mojstrovine, kar še bolj izkazuje, da je pričujoča parodija mnogo več kot zgolj poligon za stresanje šal. Seveda pa je film še vedno v prvi vrsti za počit smešna komedija zmešnjav s premišljenimi šalami, ki skoraj vedno zadanejo v polno in nikoli ne delujejo nepovezano s pripovedno nitjo, kar pomeni, da so tako zgodba kot komični vložki spretno prepleteni v smiselno mrežo. To pa ne bi bilo možno pred izvrstne igralske zasedbe, kjer največ smeha izvabijo Gene Wilder, Mary Feldman kot Frankensteinov pomočnik Igor in Peter Boyle kot mutasta pošast, ki se na smrt boji ognja. Ne zgolj vrhunska parodija, ampak ena najboljših filmskih komedij vseh časov.

Candy Land (2022)

Rating: 7 out of 10.

Candy Land se sprva odvija kot skoraj dokumentaristična drama o vsakdanu spolnih delavcev v obcestnem počivališču za tovornjakarje. Gledalci spremljamo njihovo vsakdanjo rutino, bežne pogovore ter interakcije s strankami, najbolj presenetljivo pa je to, da film postreže z dobrodošlo sočutnim prikazom tovrstne obrti, četudi nikoli ne odmika pogleda stran od krute resničnosti in nevarnosti, ki jih ta obrt prinaša. Skromna galerija všečnih likov, ki so podprtimi s prepričljivimi igralskimi predstavami, tako pustijo zelo močan vtis. Toda Candy Land ni zamišljen kot socialna drama o ljudeh z roba družbe; v skupino spolnih delavcev namreč potihem vstopi sramežljiva in globoko religiozna Remy (izvrstna Olivia Luccardi, ki je lani šokirala z nastopom v trilerju Soft & Quiet), ki je pobegnila stran od fanatičnega verskega kulta, vendar s tem tudi izgubila streho nad glavo. Ko se začne preživljati kot prostitutka in naveže prijateljske stike z ostalimi sodelavci, se sočasno na počivališču začnejo vrstiti brutalni (in versko motivirani) umori. Candy Land nekje na polovici obrne svojo smer in se začne spogledovati z elementi klavnice, vendar pa ta kombinacija proti pričakovanjem ne zmoti pripovednega toka filma; njegovo osrednjo sporočilo je namreč povezovanje seksa in religije s poudarkom na moralni dvoličnosti in sprevrženi puritanskosti, ki tolerira nasilje za doseganje “višjih” ciljev. Točka, na kateri se bodo nekateri gledalci s filmom razhajali, je preobilica grotesknega nasilja in spoznanje, da z vidika sporočilnosti film (sicer spretno) reciklira že znane ideje in družbenemu komentarju ne doda nobene izvirne nianse. Navkljub temu je Candy Land več kot soliden miks realizma in eksplotacijske estetike.