Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Brandon Cronenberg se vztrajno, ampak odločno sprehaja po poti, ki jo je pred desetletji ustvaril njegov oče, David Cronenberg; filozofska vprašanja o človeški zavesti in srhljivih zmožnostih moderne tehnologije je izvrstno skombiniral z estetiko gnusa in groteske, pri tem pa se poslužuje tudi očetovih spogledovanj z žanrom telesne grozljivke. Nekateri bi rekli, da sin zgolj poslušno kopira očeta, vendar temu že zdaleč ni tako; Brandonovi filmi imajo kljub “cronenbergovskim” vplivom svoj izrazit avtorski pečat in predstavljajo duhovne sorodnike klasik kot so The Fly, Dead Ringers in Scanners. Njegov najnovejši celovečerec Infinity Pool nadaljuje pot prehodnikov Possessor in Antiviral in jih tudi uspešno nadgradi, saj gre za Cronenbergov daleč najbolj brutalen, provokativen in ekstremen film doslej. Film se ponaša s preprosto zgodbo; neuspešen pisatelj James in njegova premožna žena Em preživljata počitnice v letovišču izmišljene države Li Tolqa in trčita ob upokojenega arhitekta in njegovo mlado ženo Gabi, ki je Jamesova velika oboževalka. Četverica se zelo hitro spoprijatelji in krene na izlet proti morju, od te točke naprej pa se za Jamesa začne nočna mora, ki med drugim vključuje kloniranje, halucinogene droge, seksualne perverzije in sadistično nasilje. O zgodbi filma Infinity Pool je najbolje vedeti čim manj, saj je ta poln šokantnih preobratov, neokusnih presenečenj in na trenutke naravnost odbitih trenutkov, ki dajejo kolaža prizorov iz najboj vročičnih nočnih mor. Cronenberg šokira, gledalcu nakloni cel kup nizkih udarcev, ne odvrača pogleda stran od grotesknega simbolizma, vendar pa se pod plastjo gnusa skriva družbeno relavantno sporočilo o zlorabi moč in privilegiranosti premožnih, ki jim je omogočeno, da igrajo Boga. Zgodbo poganjajo tudi izvrstna psihadelična fotografija, vzdušna glasba ter impresivne igralske predstave, še posebej Mie Goth, ki je že z lanskoletno mojstrovino Pearl dokazala, da ji naziv kraljice krika v prihodnje ne uide. Infinity Pool je film, s katerim je Cronenberg samo še dodatno utrdi svoj status mojstra moderne telesne grozljivke, hkrati pa ustvaril izdelek, ki uspešno lovi ravnotežje med čisto provokacijo in globoko družbeno refleksijo.

Sredi hudega vročinskega vala v Madridu se starejša ženska brez pravega razloga požene čez balkon in umre. Njen mož, ki ženino smrt sprejme z nenavadno (in srhljivo) mirnostjo, večino dneva preživi sam v temnem in zanemarjenem stanovanju, zato ga pod svojo streho sprejme njegov sin z vnukinjo in novo ženo. Toda z naraščujočimi temperaturami se tudi starčevo stanje začne slabšati, kar sčasoma privede do vse bolj okrutnih in nasilnih dejanj. Španski šoker The Eldery, ki je zaznamovan z gnusom, vročino in krvjo, je nedvomno eden najbolj strašljivih in napetih filmov letošnjega leta; režiserja Raul Cerezo in Fernando Gonzalez Gomez držita gledalcu na robu sedeža od prve do zadnje minute, film kot celota pa se domiselno poigrava z elementi žanrov družinske drame, psihološkega trilerja in proti koncu že skoraj apokaliptičnega šokerja. Zgodba, ki je strukturno razdeljena na poglavje, ki so medsebojno ločena z oznakimi naraščujočih temperatur na madridskih ulicah, se sprva odvija kot intimna drama o medgeneracijskem razkolu in mačehovskem odnosu družbe do starejših, toda film to “intimo” neprestano prekinja s prizori nepredvidljive groze in suspenza, kjer niti en trenutek ni zapravljen in tako gledalca strese do kosti, še posebej po zaslugi vrhunske igralske predstave veterana Zoriona Egileora v vlogi neuravnovešenega starca, katerega pogosto pasivna prezenca in odsotnost čustev na obrazu so dovolj, da vsak kader napolnijo z občutki nelagodja in posledično tudi groze. V podobni maniri se odvija preostanek filma, v zadnji tretjini pa začne film segati po ambicijah, kar bo gledalce najverjetneje razdelilo; nekaterim bosta nepredvidljivost in popolna norost pogodu, spet drugi pa bodo mnenja, da je filmu preprosto zmanjkalo idej in da skuša zgolj šokirati brez pravega razloga. The Eldery je vsekakor težaven film, ki proti koncu postane prevelik za lastno dobro, toda pot do tja je še vedno zaznamovana s šoki, strahovi in grozo, ki jih v žanru filmskih grozljivk še kako pogrešamo.

Ocena