Motiv duševno neuravnovešene varuške, ki se kot parazit prikrade v navidez običajno družino in začne to od znotraj počasi uničevati, je v žanru psiholoških trilerjev / srhljivk pogosto, če ne že kar rahlo zlajan. Spoonfull of Sugar pri tem ne izstopa preveč; v ospredju je mlada študentka Millicent, ki med pripravo diplome o otrocih z ekstremnimi oblikami alergij sprejme službo varuške avtističnega dečka po imenu Johnny, ki ima alergijo na vsako, še tako banalno stvar, celo na kovino in umetna vlakna. Millicent se hitro naveže na svojega varovanca, kar pa ni pogodu njegovi zaščitniški materi, hkrati pa občuti močno seksualno poželenje do Johnnyjevega očeta. Težko bi se pretvarjali, da takšnih zgodb kot jo ponuja pričujoči film, še nismo videli; seksualno zavrta in nevrotična mlada varuška s skritimi nameni ogrozi navidez trdno dinamiko v mladi družini, pri doseganju svojih ciljev pa je pripraveljna iti do skrajnosti. Glavna prednost filma Spoonfull of Sugar je njegova preprosta zgodba in neposrednost, hkrati pa se z ogromno mero simbolike in metaforike dotakne zelo občutljivih problematik kot so pedofilija, travma, ojdipov kompleks, samopoškodovanje in seksualne perverzije. Iz tega sledi spoznanje, da gre za ogled precej neprijeten film z dobrimi igralskimi predstavami in odštekanim občutkom za atmosfero, ki venomer lovi ravnotežje med realizmom in nočno moro. Spoonfull of Sugar je mogoče preveč podoben številnim filmom o zmešanih varuškah, vendar pa ima v rokavu dovolj adutov, da bo zbudil pozornost gledalca vsaj enkrat.

Uvodne minute filma The Eternal Daughter lahko gledalca zmotno prepričajo v to, da bo priča še eni grozljivki o strašljivih graščinah, njenih duhovih ter nerazčiščenih travmah iz preteklosti. Julie, dokumentarna filmarka in njena ostarela mama (obe odigra znova odlična Tilda Swinton) prispeta v odmaknjen podeželski hotel, ki je večino dneva obdan v debelo plast megle, iz notranjosti sob pa je ponoči moč slišati nenavadne zvoke, pa četudi se zdi, da v hotelu razen dvojice ni nikogar. Tekom bivanja skuša Julie dokumentirati materine izpovedi, ki so med drugim vezane tudi na preteklost hotela, hkrati pa premagati težko ustvarjalno blokado, ki je posledica njene nespečnosti in vznemirjenja, da za zidovi hotela tiči grozljiva skrivnost. The Eternal Daughter ni grozljivka, vsaj v klasičnem pomenu besede ne; v prvi vrsti gre za sofisticirano in starošolsko psihološko družinsko dramo z elementi gotskega trilerja. Režiserka in scenaristka Joanna Hogg se bolj kot na suspenz in cenene trike zanaša na atmosferičnost in počasno razvijanje že tako dovolj minimalistične zgodbe z majhnim številom nastopajočih in ponavljajočimi prizori dnevne rutine glavnih junakinj. Ta drzen pristop se ji bolj ali manj obrestuje; film je namreč napolnjen z bogato gotsko atmosfero, ki ni podkrepljena zgolj z izvrstno vizualno podobo, ampak predvsem z odlično zvočno podlago, kjer glasbo nadomestijo vsakdanji, vendar v kontekstu filma srhljivi zvoki premikanja pohištva, otroškega smeha, šepetanja, oddaljenega kričanja in sprehajanja po praznih hodnikih. S tega vidika je film podoben kultni grozljivki The Shining, saj tudi tokrat hotel postane živ organizem, ki postopoma vpliva na čustvene proces v glavah glavnih junakinj, Hoggova pa obenem servira grenko zgodbo o tem, kako vplivi staršev vplivajo na njihove potomce. Zaradi specifičnega načina pripovedovanja The Eternal Daughter film pričakovano ni za vsakogar; njegovo namerno monotno ponavljanje scen, izredno počasen tempo in zanašanje na tisto, kar je očem nevidno, bo marsikaterega gledalca zmotilo ali celo uspavalo. Zato bo Hoggin film v prvi vrsti pisan na kožo tistim, ki sedmo umetnost ne (zgolj) gledajo, ampak tudi občutijo.