Za kriminalne romane norveškega pisatelja Joa Nesboja velja prepričanje, da so ti zaradi pogosto zapletene vsebine in obilice likov preprosto neprimerni za filmske adaptacije. In roman The Snowman, sicer sedmi v seriji primerov problematičnega, vendar hkrati genialnega policista Harryja Hola, ni pri tem nobena izjema, zato je odločitev, da bi po njem posneli film, že vnaprej obsojena na propad. Še več skrbi pa dvigne podatek, da je film mnogo prezgodaj ugledal luč sveta in da tega v dirki s časom niso posneli v celoti (po besedah režiserja naj bi izpustili od 10 do 15 procentov scenarija). In The Snowman je bil po pričakovanjih deležen precej poraznih kritik, ki pa se navkljub temu zdijo malce pretirane. Da ne bo nesporazumov; pričujoči film ima precejšnje težave z ohranjanjem konsistentnega tempa zgodbe in tudi tekoči prehodi med posameznimi kadri mu večkrat povzročajo preglavice. Sicer zanimiva zgodba o lovu na serijskega morilca, ki rad ubija ob padcu prvega snega, je podana z naglico in včasih je gledalec podvržen množici preobratov in podatkov, katere le s težavo dohaja. Pa vendar film ni popolna izguba časa; Michael Fassbender je očarljivo destruktiven in karizmatičen kot Harry Hole, pogosto čudovita hladna fotografija in prepričljiva temačna atmosfera pa pričarata prav specifičen duh hladnih skandinavskih kriminalk, kateremu se gledalec pogosto rad prepusti, ne da bi ob tem razmišljal o zmeeni vsebini. A tudi slednja ni tako usodna, da ji ne bi uspeli slediti na vsaj osnovni ravni, čeprav bo ob koncu puščala več vprašanj kot odgovorom. The Snowman je tako daleč od filmskega poloma, se pa lahko strinjamo, da bi z vsem vloženim talentom lahko prinesla boljše rezultate.
Ocena
