Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Kanadska poetična drama o odraščanju Falcon Lake prikaže eno poletje v življenju sramežljivega 13 – letnika Bastiena, ki z družino preživlja počitnice ob jezeru v Quebecu in naveže tesni prijateljski stik s starejšo Chloe, do katere pa začne kmalu čutiti mnogo več kot si je pripravljen priznati. Film režiserke in scenaristke Charlotte Le Bon, posnet na podlagi francoskega striporomana Bastiena Vivesa je v prvi vrsti vizualna poslastica, katere danes le redko uzremo; Le Bonova maksimalno izkoristi čudovito lokacijo neokrnjene kanadske narave, ki je v očeh tako gledalca kot junakov enako čudovista kot tudi skrivnostna. To kontrastno značilnost film fenomenalno ujame v vsakem kadru in zato tudi drevesa, mirna vodna gladina, veter ali pa zgolj preprosta igra svetlobe prevzamejo vlogo pripovedovalca in gledalca peljejo skozi zgodbo, polno pristnih, konflktnih in zapletenih čustev, ki se jih v najstniškem obdobju ne moremo izogniti. Srčika filma je kakopak čudovit razvoj intimnega stika med Bastienom in Chloe, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav Josepha Engela in Sare Montpetit, ki prepričljivo upodobita naivnost in strah enega ter navidezno samozavest ter koketiranje drugega lika. Le Bonova ohranja poetično naravo zgodbe, toda ob tem se ne prepušča pretirani osladnosti in zaigra na gledalčeva čustva brez vsiljivih in manipulativnih elementov, vmes pa uspe v zgodbo vstaviti tudi nekaj nadnaravnih trenutkov, ki pa niso nevmesni in služijo rdeči niti, kateri film sledi. Falcon Lake ima navkljub temu nekaj šibkih točk, ki pa niso preveč usodne; navkljub dobri uri in pol, kolikor traja, se zdi, da je film na več mestih nekoliko razvlečen, še posebej v prvi polovici, ko se lovi z lastnim tempom in ponekod zapade v rahlo dolgočasje. A kot že rečeno; nobena napaka ni tako velika, da bi pokvarila splošno zelo zadovoljiv vtis, ki ga Le Bonin film prinaša. Prepričljiva poetična drama o odraščanju, ki zadane v srce.

Ironija nanese, da je v filmskem žanru grozljivk vse redkeje moč najti izdelke, ki bi uspeli prestrašiti gledalca – četudi bi grozljivke v prvi vrsti morale početi ravno to – in ga živčno mrcvariti. Ravno zato smo gledalci še toliko bolj hvaležni, ko se pojavi grozljivka, ki ji gre širjenje strahu / groze odlično od rok in The Ritual je izvrsten primer tega. Kombinacija psihološkega trilerja in pustolovske grozljivke sledi formuli o izletu štirih mestnih fantov, ki se izgubijo v gozdovih nekje med Švedsko in Norveško in kmalu postanejo tarča neke nevidne nadnaravne sile, s tem pa je na riziko postavljeno njihovo prijeteljstvo in skrite zamere. Film prepričljivo izriše osrednje štiri junake in jim da dovolj globine, da se gledalec z njimi čustveno poveže, k še večji dramatičnosti pa prispeva motiv krivde, ki nekatere like pahne v še hujšo bitko za preživetje. Prav tako velja pohvaliti dejstvo, da glavni junaki niso klasični butci iz filmskih grozljivk, ki sklepajo eno neumno odločitev za drugo, ampak pogosto razmišljajo dokaj racionalno oz. vsaj glede na ekstremnost situacije, v kateri se znajdejo. Kar pa je najpomembnejše; The Ritual je na trenutke izredno napet in strašljiv film, ki mrcvari tako glavne like kot gledalce z briljantnim suspenzom in prepričljivo temačno atmosfero neskončnih gozdov, katerim ni videti ne konca ne kraja. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo, da se film proti koncu spremeni film o pošasti in s tem izniči nekoliko strašljivosti, prav tako pa zadnji kadri pustijo zgodbo rahlo nedorečeno. Navkljub temu je The Ritual učinkovita grozljivka o preživetju v divjini, ki je ne velja zamuditi.