Halloween (2018), direktno nadaljevanje istoimenske klasične grozljivke iz leta 1978 režiserja Johna Carpenterja, je navkljub začetnemu skepticizmu uspelo dostaviti dostojno žanrsko zabavo, ki je uspela zadovoljiti tako dolgoletne oboževalce klasike kot tudi mlajšo generacijo ljubiteljev grozljivk. Halloween Kills predstavlja nadaljevanje filma iz leta 2018 in se odvija takoj po njegovem zaključku; Laurie Strode s svojo hčerko in vnukinjo (neuspešno) ubije Michaela Myersa in je zaradi težkih poškodb odpeljana v bolnišnico, Myers pa se (znova) uspe rešiti in kreniti na morilski pohod po Haddonfieldu. Že po uvodnih kadrih je razvidno, da je pričujoči film obtičal v nekakšni shizofreni poziciji izdelka, ki želi biti tesno povezan z duhom Carpenterjevega filma, hkrati pa se podrediti apetitom mlajše publike, ki bolj kot vzdušje in suspenz ceni neprestano akcijo, gravž in obsceno prelivanje krvi. Uspeh je temu primerno polovičen; režiser David Gordon Green na več mestih prepričljivo podoživi ne zgolj duh, ampak tudi mnoge ikonične scene iz izvirnika in jim dodati nekaj globine ter kompleksnosti, hkrati pa se z zapletom, kjer prebivalci mesta Haddonfield krenejo na lov za Myersom in s svojimi nepremišljenimi dejanji ustvarijo še večji kaos, dotika zanimive ideje, da je Myers ne zgolj personifikacija zla, ampak nekakšen medium, ki svoj nerazumljen sadizem in potrebo po nasilju prenaša na ljudi okoli sebe. Škoda le, da film te ideje razvije na dokaj površen in poenostavljen način, zaradi (pre)hitrega tempa in močnega osredotočanja na konstantno akcijo pa zanimivejši deli zgodbe ostanejo nerazviti ali pa kar na lepem prezrti. Oboževalce izvirnika bo zmotilo tudi to, da je lik Laurie Strode tokrat precej v ozadju (Jamie Lee Curtis se v filmu pojavi za slabe četrt ure) in da zaradi ekscesnega prelivanja krvi film izgubi na napetosti ter s tem postane preveč podoben sodobnim generičnim slasherjem. Na srečo Halloween Kills ni povsem zgrešeno nadaljevanje, saj še vedno ponudi vznemirljivo zgodbo, dobre igralske predstave, ikonično glasbo, ponekod značilno temačno vzdušje ter nekaj zanimivih novih interpretacij že dodobra znane štorije o Michaelu Myersu. In glede na to, kako kriminalno zanič so lahko nadaljevanje klasičnih grozljivk, je Halloween Kills (zaenkrat) še čisto spodobna nadgradnja legende o klavcu iz Haddonfielda.

Halloween je ena najslavnejših grozljivk vseh časov, ki je tlakovala pot modernemu slasherju in zaplodila nešteto bolj ali manj povprečnih nadaljevanj ter predelavo Roba Zombieja, letos pa smo deležni obuditve franšize z novim poglavjem, ki predstavlja neposredno nadaljevanje izvirnega filma. Še več; režiser in soscenarist David Gordon Green je dobil blagoslov od samega Johna Carpenterja, ki je za film prispeval glasbo, skrbel pa je tudi za to, da bi gledalci dobili dostojno nadaljevanje zgodbe o serijskem morilcu Michaelu Myersu, ki se po 40. letih čepenja v psihiatrični bolnišnici vrne v rodno mesto, da bi dokončno obračunal z ostarelo in paranoično Laurie (Jamie Lee Curtis). Haloweeen (iz leta 2018) je dostojno nadaljevanje 40 – letne mojstrovine, ki zvesto sledi njenemu duhu in se ji na mnogim mestih subtilno pokloni, hkrati pa morilsko odisejado vnese v modernejše čase, četudi z mešanimi rezultati. Gordon Green uspešno posvoji Carpenterjev občutek za stopnjevanje napetosti in ustvari nemalo izredno efektivnih in strašljivih prizorov, za piko na i pa poskrbi tudi izvrstna glasba. Škoda le, da se film ne more upreti klišejem sodobnih grozljivk kot so ceneni nenadni skoki pred kamero in nekatere nelogičnosti, zgodba pa je najbolj šibka na ravni razvoja likov, ki so – z izjemo Laurie – precej dolgočasni. Halloween torej niti pod razno ne dosega predhodnika, vendar pa je dovolj efektivna grozljivka za ljubitelje žanra.