Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ko prvič ugledamo glavnega junaka trilerja The Passenger, introvertiranega mladeniča Randyja, ki je zaposlen v bližnji restavraciji s hitro prehrano, je jasno, da ima v življenju prisotno veliko praznino; zbegan, zaprt vase, nesamozavesten in popolnoma pasiven pri sprejemanju nizkih udarcev s strani sodelavca, ki ga iz gole hudobije prisili, da poje star hamburger. Vse to pa sproži nenavadno reakcijo s strani njegovega drugega sodelavca, starejšega čistilca Bensona, ki iznenada oborožen vkoraka v restavracijo in hladnokrvno ustreli vse zaposlene… razen Randyja. Ta se z ubijalcem odpravi na vožnjo po mestu, ki mine v znamenju sprevrženih psiholoških igric in brutalnega nasilja. The Passenger je preprosta, hitra in nepričakovano učinkovita srhljivka, ki vse svoje adute polaga v nenavadno kemijo med glavnima junakoma; na eni strani prestrašeni in mlečnozobi Johnny Berchtold, na drugi pa impulzivni, gostobesedni in nepredvidljivi Kyle Gallner. Oba igralca svoje delo izvrstno opravita in držita film tudi takrat, ko se zdi, da ta ni povsem kos svojim ambicijam in hkrati ni zmožen zakrpati vseh lukenj in nerešenih zapletov, ki jih zgodba pusti za sabo. Sicer se zdi, da režiser Carter Smith (nazadnje je lani presenetil z enako bizarno grozljivko Swallowed), cilja na prikaz zrcalne slike osebnosti glavnih junakov, ki sta tako ali drugače zaznamovana s travmami iz preteklosti (kar film sicere obrazloži zgolj napol) in se vsak na svoj način spopadata z njimi; eden preko pasivnega sprejemanja udarce, drugi pa preko impulzivnega ravnanja, žaljenja in nasilnega vedenja. S tega vidika je film uspešen, saj uspe približati oba glavna junaka (tudi po zaslugi odličnih igralcev), hkrati pa ohraniti visoko mero suspenza in občutka nepredvidljivosti. Kot že omenjeno; film namerno ne pojasni celotnega ozadja zgodbe, kar posledično vodi do zoprnega občutka, da je Smithov sicer kompetentno narejen celovečerec zgolj napol skuhan. A za vse, ki od filma pričakujete dobro uro in pol dolgo napeto dirko s časom, je The Passenger več kot idealna izbira.

Jennifer Reeder je nedvomno unikatna, drzna in samosvoja, hkrati pa tudi konfliktna filmarka, ki jo včasih povozijo (pre)velike ambicije. Dober primer tega je njen celovečerec Knives and Skin, nekakšna bizarna simbioza kriminalke, filma noir, najstniške komedije o odraščanju in muzikala, ki je vsekakor prepričal z ekstravagantnim pristopom in surrealno “twin-peaksovsko” atmosfero, vendar je z vidika zgodbe ostal nedorečen in zmeden, kot da režiserka ni vedela, kaj točno bi s filmom rada povedala. Podobni vtisi, četudi v bistveno manjši meri, bodo gledalca spremljali med ogledom njenega najnovejšega filma, satirične grozljivke The Perpetrator, ki znova v ospredje postavlja težavno odraščanje mladih deklet, le da je to tokrat bistveno bolj krvavo in brutalno avantgardno; glavna junakinja je najstnica Jonny (požrtvovalna predstava Kiah McKirnan), ki začne ob prestopu v mladoletnost doživljati celo vrsto radikalnih sprememb, ki so posledica njenega skrivnega nadnaravnega daru, ki med drugim vključuje spontano puščanje krvi in komuniciranje s popolnimi neznanci brez pravega razloga. Ko je zaradi svojega težavnega obnašanja poslana v skrb odtujeni teti Hildie (izvrstna Alicia Silverstone), se nehote zaplete v serijo skrivnostnih izginotij deklet na njeni šoli, za katere naj bi bil odgovoren zlovešči zamaskiranec.The Perpetrator je – milo rečeno – čuden film, kateremu bi lahko očitali občutno prevlado stila nad vsebino; podobno kot pri Knives and Skin je glavni adut filma njegova fenomenalna temačna atmosfera, ki svet pred gledalčevimi očmi obrne stran od logičnega dojemanja in odpre vrata v neko stvarnost, ki je enako odbijajoča kot tudi mikavna. Enako prikupno čudaški so tudi liki, ki so nenavadno odsotni kot tudi fascinantni, Reederjeva pa zgodbi doda ogromno humorja in srhljivih prizorov, katerih smisel pa je verjetno jasen zgolj režiserki. In četudi je The Perpetrator na trenutke nedorečen, zmeden in pretirano abstrakten film, je Reederjevi težko očitati, da se podreja željam občinstva in stavi na varno vsebino. To pa je tudi vredno občudovanja.

Ocena