Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Filme, ki so posneti z majhnim proračunom in še manjšo ekipo, je treba ocenjevati nekoliko drugače od “običajnih” celovečercev, za katerimi stojijo masovni studii. Ta pogled je treba vzeti v zakup ob ogledu psihološke srhljivke Metamorphosis; proračun filma je skromnih 350 tisoč dolarjev, posnet pa je bil v roku meseca dni za časa pandemije Covid-19 na eni sami lokaciji z zgolj dvema glavnima igralcema Gilom McKinnneyjem in Natasho Krishman. Temu primerno ima film sila preprosto zgodbo; zakonca, ki doživljata čustveni brodolom, poiščeta zavetišče pred vsakdanjim kaosom na odročnem otočku v upanju, da bosta v samoti uspela zakrpati luknje v njunem odnosu. A kmalu se izkaže, da je žena zgolj pasivna figura, ki mora stoično prenašti emocionalne izbruhe svojega moža, ki začne tekom bivanja na otoku doživljati srhljivo preobrazbo, ki je vse prej kot naravna. Metamorphosis je film, primeren za bolj potrpežljivo publiko, ki zna bolj kot jasno fabulo ceniti vzdušno atmosfero, suspenz ter enigmatično pripovedno linijo. S tehničnega vidika je film – glede na skromen proračun – odličen; režiser in scenarist Alex Smoot uspe vzpostaviti morečo temačno atmosfero, podkrepljeno z nekaterimi resnično zastrašujočimi prizori ter visoko mero suspenza, hkrati pa se poslužuje domiselne uporabe zvoka, ki postane bolj učinkovit pripovedovalec kot dejanski dialogi med glavnima junakoma. Nič slabša nista glavna igralca, ki svoje delo opravita povsem solidno, še posebej Krishmanova v dokaj psihično in fizično zahtevni vlogi. Kjer se bo večina gledalcev s filmom shajala, je pri sami vsebini, ki ni nujno slaba; uporaba skoraj popolne tišine v prve četrt ure filma kaže na to, da Smoot od gledalca pričakuje, da nekatere dele zgodbe interpretira sam, s čimer ni nič narobe. Težava zgolj nastane, ko osrednji konflikt (zakonska kriza) nima dovolj teže, da bi pustil boljši vtis; po eni strani je sicer jasno, kaj se dogaja, po drugi pa tudi ne, ker film ne ponudi dovolj sledi za lažje razumevanje dogajanja. Bi Metamorphosis z večjim proračunom ponudil tudi boljšo gledalsko izkušnjo? Mogoče da, mogoče pa tudi ne. A navkljub rahli vsebinski zmedi bo film pisan na kožo tistim, ki radi trenirajo svoje male sive celice.

Domači filmski ustvarjalec Tomaž Gorkič se je širšemu občinstvu predstavil s hribovskim slasherjem Idila, ki se na vsebinski ravni sicer ni uspel pohvaliti z izvirnostjo, a je bil navkljub temu povsem kompetentno narejena slovenska grozljivka. Za svoj naslednji celovečerec, črnohumorno krvavo grozljivko Prekletstvo Valburge, pa Gorkič predstavi zgodbo o dveh bratih, ki se preživljata s prevarantskimi posli, med katere spada tudi turistični ogled zapuščene graščine domnevnega vampirskega barona Valburge. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da se kmalu izkaže, da je graščina napolnjena s skrivnostmi, zaradi katerih začnejo turisti umirati eden za drugim. Gorkič je vsekakor vešč filmar, ki pozna pravila žanra komične grozljivke, vendar pa Prekletstvo Valbruge žal tega ne izkazuje; na tehnični ravni je sicer povsem spodoben poklon starošolskim eksplotacijskim slasherjem iz 60. in 70. let, saj postreže z dobro atmosfero, prepričljivimi akcijskimi prizori, všečno kostumografijo in nekaterimi posrečenimi komičnimi vložki. Navkljub temu pa je Gorkičev film nekoliko lenoben in prazen, kot da se ekipi pred in za kamero ni ljubilo v projekt vložiti svoj maksimum; humor je pogosto zelo obešnjaški in nepotrebno vulgaren, velika večina likov je enodimenzionalno dolgočasnih (če bi Gorkič vsaj polovico le teh iz filma vrgel, bi lahko več časa namenil ostalim, da pridejo do izraza) in nasploh se zdi, da film nima scenarija in da je nastal preko zelo amaterske improvizacije igralskega ansambla, ki več kot očitno ne ve, kaj počne. Prekletstvo Valburge je tako komična grozljivka, ki je tako po humorju kot grozi na zelo nizki ravni.