Filmi, ki temeljijo na gnusu / gravžu, so običajno odpravljeni kot poceni zabava za gledalce, ki uživajo ob lomljenju kosti in prelivanju krvi. Čeprav se v večini primerov tovrstni filmi spremenijo ravno v to, je obenem tudi nekaj klasik gnusa, katere ni mogoče opredeliti kot hitropotrošno robo brez možganov. Dober primer tega je filmografija kanadskega režiserja Davida Cronenberga, ki se je v 80. letih proslavil kot eden od utemeljiteljev t.i. žanra telesne grozljivke (body horror), ki resda daje ogromno poudarka na nagnusnosti, vendar pa gre obenem za vsebinsko zahtevne filme, ki brezkompromisno in šokantno razgaljajo najmračnejše predele človekove psihe. Najbolj reprezentativen primer tega je Cronenbergov šoker The Fly z zgodbo o ekscentričnem znanstveniku (Jeff Goldblum), ki poskuša zgraditi prvo napravo z omogočanjem teleportacije preko dveh ločenih komor. Med enim od poiskusov skuša teleportirati samega sebe, vendar se v komoro po pomoti zateče muha, kar vodi do tragičnih posledic; DNK znanstvenika in muhe se pomešata skupaj in prvi se začne naglo spreminjati v grozljivo spako. The Fly upravičeno velja za enega najboljših Cronenbergovih filmskih podvigov, saj ta postreže z idealno kombinacijo krvave grozljivke, psihološke drame, groteskne tragedije in celo črne komedije. Film motiv genialnega znanstvenika, ki utrpi tragične posledice zaradi igračkanja z naravnimi zakoni, ponese na novo raven in predstavi moderno različico večnek lasike Frankenstein, dopolnjeno z ekscentrično Goldblumovo igro in vrhunskimi posebnimi učinki, ki še danes pri gledalcu zbujajo pristni gnus, ki pa niti pod razno ne daje vtis cenenosti. Še nikoli prej ni bila zgodba o gnusni spaki predstavljena na tako tragičen in (sicer v manjših odmerkih) zabaven način kot je ravno v pričujočem filmu, ki ga lahko upravičeno štejemo za filmsko klasiko 80. let.
