Ob omembi besede slasher kakopak večina pomisli na generično filmsko klavnico, kjer se pomanjkanje globje vsebine skuša prekriti z množičnim prelivanjem krvi in nagnusnostjo, kar je verjetno v modernih časih najbolj popularizirala franšiza Saw. Pa vendar velja za enega najboljših slasherjev vseh časov ravno film, v katerem ni moč videti niti ene kaplje krvi. To je klasika Halloween, ki je leta 1978 dobesedno čez noč igralko Jamie Lee Curtis postavila na prestol “kraljice krika”, katerega je obdržala vse do konca 90. let, obenem pa je film predstavil enega najpopularnejših morilcev vseh časov; govora je seveda o Michaelu Myersu, ki še kot otrok na Noč čarovnic umori svojo sestro, natanko 15 let kasneje pa uspe pobegniti iz psihiatrične bolnišnice z namenom vrnitve v rodno mesto, kjer začne terorizirati manjšo sosesko, vendar pri tem ne računa na pogumno varuško Laurie (Lee Curtis) in njegovega psihiatra dr. Sama Loomisa (Donald Pleasence). Režiser in scenarist John Carpenter se modro distancira od grafičnih prizorov nasilja, rezanja okončin ter krvavih prh in se namesto tega posveča grajenju ene najbolj tesnobnih, morečih in strašljivih atmosfer, ujetih na filmski trak. Prizori, v katerih Michael Myers zgolj stoji pri miru in strmi v naključne mimoidoče žrtve, so mojstrsko zmontirani in podkrepljeni z verjetno najbolj privlačno minimalistično glasbeno spremljavo, svoje pa še doda režiserjeva premetena odločitev, da morilca večino časa drži v senci in da nikoli v celoti ne pokaže njegovega obraza, saj s tem lik pridobi na strašljivosti in skrivnostnosti, gledalec pa občuti, kot da pred seboj gleda skorajda nadnaravno bitje, katerega ni moč zaustaviti. Halloween je netipični slasher, ki ga mora natančno preučiti vsaj pravoveren oboževalec grozljivk in upravičena klasika žanra.

Vampirji so v filmskih grozljivkah prisotni že od njihovih začetkov v 20. in 30. letih minulega stoletja in na vrhuncu nemškega ekspresionističnega vala je luč sveta ugledala vampirska klasika Nosferatu; A Symphony of Horror režiserja F. W. Murnaua. Nema mojstrovina je bila sprva mišljena kot avtorizirana adaptacija znamenitega romana Drakula britanskega pisatelja Brama Stokerja, a ko studio zanjo ni uspel pridobiti ustreznih avtorskih pravic, je Murnau ustavil svojo različico zgodbe o vampirskem grofu Drakuli. Okvirni zaplet ostaja isti; nepremičninski agent Thomas Hutter odpotuje v Transilvanijo k skrivnostnemu grofu Orloku (fenomenalni Max Schreck v šolskem primeru presunljive metodološke igre), da bi sklenil posel o nakupu hiše v Thomasovem rodnem mestu Wisborg. Kar sledi, je dobro uro in pol dolgo potovanje v pekel, ki tudi po več kot 100 letih ostaja zlovešč, pretresljiv in nažene strah v kosti gledalcev, še posebej po zaslugi bizarno karizmatične prezence grofa Orloka v najbolj primitivni, divji in živalski podobi vampirja, ki se močno razlikuje od kasnejših bolj romantičnih in erotičnih različic krvosesov noči. Orlok v srcu ne nosi ljubezni, ampak smrt in opustošenje. Eden od razlogov, da se je Nosferatu: A Symphony of Horror obdržal na vrhu najboljših filmskih grozljivk vseh časov tudi danes, je v njegovem izvrstnem vzpostavljanju tesnobne atmosfere, vzdušne ekspresionistične igre, domiselne uporabe praktičnih učinkov, izvrstne glasbe, izbrušenih kontrastov med svetlobo in temo ter premeteno kombinacijo barvnih filtrov, ki dogajanju dodajo še bolj nadrealistično vzdušje. Nosferatu: A Symphony of Horror je upravičeno klasika žanra grozljivk ter hkrati eden najboljših filmov vseh časov, ki tudi po več kot stotih letih uspe preseči marsikatero predstavnico žanra vampirskih grozljivk.