Za najboljšo gledalsko izkušnjo je večkrat koristno to, da o vsebini filma veste čim manj oz. nič. To vsekakor velja za irsko psihološko srhljivko The Canal, ki se poigrava s pravili različnih žanrov in gledalca nikoli ne spelje tja, kamor bi pričakoval. Film se začne kot romantični triler o arhivarju Davidu, ki zgrožen ugotovi, da ga žena Alice vara z eno od njenih strank, povrhu tega pa se kmalu za njo izgubi vsaka sled. Od tod naprej začne zgodba pridobivati elemente nadnaravne grozljivke, saj se vanjo vplete skrivnostna nadnaravna sila, skrita v Davidovi hiši, ki je bila nekoč prizorišče krvavega pokola. The Canal je tiste vrste film, ki vam bo naklonil nekaj noči močne nespečnosti, saj postreže z odličnim suspenzom, izredno temačno, skorajda depresivno atmosfero in prepričljivimi strašljivimi momenti, ki presežejo cenene skoke v kamero, pospremljene z bučno orkestralno glasbo. Pričujoči film je resnično strašljiv tudi zaradi tega, ker je nevarno blizu resničnosti in ponudi tragični vpogled v zapleteni proces žalovanja, krivde ter požrtvovalnosti za dobrobit družine. Resda je v film vpletenih ogromno nadnaravnih elementov, vendar so ti namenjeni zgolj špekulaciji, če se v življenju glavnega junaka dogaja res nekaj čudnega ali pa so bizarne podobe zgolj posledica duševne bolezni. Odlična igra, neprijetna atmosfera, zastrašujoče podobe in naravnost brutalni epilog, ki gledalca oropa kakršnega koli upanja za srečen razplet zgodbe so glavni aduti te rahlo spregledane žanrske mojstrovine. The Canal je ena najboljših grozljivk zadnjega desetletja.

Kubrickova klasika groze in suspenza The Shining tudi po več kot štirih desetletjih od izida ostaja ena najvplivnejših grozljivk vseh časov, katere elemente (od scenografije, grajenja atmosfere do ikoničnih prizorov) je moč najti v skoraj vsakem današnjem filmu omenjenega žanra. In nekateri filmi te elemente vstavljajo v zgodbo subtilno in zgolj kot podlago za neko drugo zgodbo, ki jo želijo povedati, spet drugi pa zgolj reciklirajo Kubrickove trike v upanju, da bi uspeli osvojiti vsaj drobec njihove privlačnosti in udarnosti pri občinstvu. Dober primer slednjega je tudi nadnaravna psihološka srhljivka Bad Things. Že sama okvirna zgodba se oklepa znanega koncepta stanja ujetosti na nekem kraju, ki v človeku zbudi nevarne prvinske impulze; Ruthie, njena partnerka Cal ter njuni prijateljici Maddie in Fran se za vikend odpravijo v zapuščen zimski hotel, ki je v lasti Ruthiejine matere, takoj po njihovem prihodu pa četverica začne videvati duhove prejšnjih gostov, hkrati pa med njimi izbruhnejo prepiri, ki postopoma prerastejo v nasilje. Bad Things bi lahko na duhovit način opisali kot “mavrično” različico The Shining, saj so v ospredju zgodbe lezbijke in transoseba, četudi film ne izpostavi nobenega družbenega komentarja na temo položaju LGBTQ+ skupnosti. Bad Things je v prvi vrsti psihološki triler o nerazčiščenih odnosih in kako ti lahko pripeljejo do močne travme, s tega vidika pa je film dokaj uspešen. Dobre igralske predstave in zanimivi (četudi nesimpatični) liki bodo gledalca uspeli posrkati v dogajanje, za še boljše vzdušje pa poskrbi odlična sterilna atmosfera praznega hotela in ritmi kaotične elektronske glasbe, ki filmu dodajo še nekaj več suspenza kot sicer. A kot že rečeno; pričujoči film ima to težavo, da preveč očitno in nedomiselno reciklira Kubrickove tripe iz klasike The Shining, hkrati pa je premalo poglobljen, da bi ob koncu pri gledalcu dosegel kakršnokoli globjo katarzo. Toda nekaj presenetljivo efektnih prizorov, dober tempo in všečne igralske kreacije uspejo iz Bad Things ustvariti spodobno, četudi rahlo generično žanrsko zabavo.