Uvodne minute nadnaravne psihološke srhljivke Father of Flies gledalcu dostavijo vse, kar potrebuje za osnovno razumevanje stanja, v katerem se nahajajo glavni junaki filma; vrženi smo na eno samo lokacijo osamljene družinske hiše sredi gozda, obdani z depresivno in brezizhodno zimsko atmosfero, v notranjosti hiše pa vladajo pričakovano napeti odnosi med člani neimenovane družine. Oče, ki je večino filma odsoten, se je nedavno ločil od svoje (domnevno) neprištevne žene, kar globoko prizadane njegova otroka, uporniško hčerko Donno in mlajšega sina Michaela, ozračje pa še dodatno razburi prisotnost očetove nove noseče priležnice (in nekdanje varuške) Coral, ki večino dneva blodi po hiši z nenavadno lepotno masko na obrazu. Zdi se, da so odnosi v družini že dovolj napeti in ne potrebujejo nadnaravnega ozadja, toda Father of Flies že po prvi tretjini krene v omenjeno smer, kar pa ni nujno slaba novica. Režiser in scenarist Ben Charles Edwards je dovolj premeten, da zgodbo razvija počasi in potrpežljivo z veliko poudarka na fenomenalni temačni atmosferi ter subtilnih prizorih strašenja, ki temeljijo bolj na iluziji prisotnega kot pa dejansko fizični prezenci nadnaravnega. In ravno ta misterioznost in nejasnost pripovedne niti pritegneta gledalca do te mere, da ostane zvest počasnemu tempu, zato je toliko bolj škoda, da se Edwards v nadaljevanju ne more odreči številnim klišejem in preverjenim trikom kot so npr. nenadni skoki v kamero, pospremljeni z bučno orkestralno glasbo, ki že lep čas niso strašljivi, ampak nadležni. Na srečo se Father of Flies zavoljo kratke dolžine (dobrih 75 minut) in dobro izkoriščene omejene lokacije uspe obdržati nad površjem, vendar pa za seboj pusti veliko neizkoriščenega potenciala.

Filmske antologije oz. filmi, sestavljeni iz več zgodb, imajo pogosto navado, da je kvaliteta prikazanih zgodb medsebojno zelo majava in ne prinaša konsistentno dobrih rezultatov. V primeru filma Satanic Hispanics, kjer svoje kratke vinjete predstavijo nekateri vidnejši predstavniki t.i. latinskega filma, ni sicer nič drugače, kar pa ne pomeni, da gre za slab izdelek, nevreden gledalčeve pozornosti. Okvirni zaplet se začne v El Pasu, kjer policist med racijo neke hiše odkrijejo prizorišče množičnega pokola, edini preživeli z imenom Popotnik pa je priveden na zaslišanje, kjer začne pripovedovati zgodbe iz svojega življenja, ki med drugim vključujejo nevrotičnega izganjalca duhov, vampirja, ki mora priti do doma pred nastopom zore, političnega pribežnika, ki postane žrtev starodavnega rituala in nekdanjih partnerjev, ki sta bila pred leti priča okultnemu ritualu, sedaj pa sta tarči neznanega prekletstva. Kot je že iz naslova razvidno, Satanic Hispanics črpa navdih iz folklore in urbanih legend latinske Amerike, kar je vsekakor zanimiv koncept, tega pa film hkrati želi približati širšemu občinstvu z vključevanjem bolj popularnih žanrskih elementov. V praksi to pomeni, da se posamezne zgodbe bežno držijo ljudskega izročila, temu pa dodajo ogromno brutalnega nasilja, ekscesnega prelivanja krvi in predvsem izrazito črnega humorja. Navkljub vzdušnemu temačnemu ozračju je Satanic Hispanics pravzaprav presenetljivo duhovit film, ki tudi v najšibkejših trenutkih uspe zabavati gledalca zaradi pogosto zelo posrečenih šal in impresivnih posebnih učinkov, ki pretiravanju dodajo maksimalno dozo adrenalina. Navkljub slabim dvem uram film zaradi dobrega tempa in prisrčno teatralnih igralskih predstav mine kot bi mignil, zato bodo oboževalci žanra z videnim več kot zadovoljni. Film resda vsebinsko ni presežek in nekatere zgodbe so šibkejše od drugih, toda kot celota je Satanic Hispanics ena boljših filmskih antologij strahu, groze in smeha.