Possum, celovečerni prvenec britanskega televizijskega veterana Matthewa Holnessa, ki ga je zasnoval na podlagi lastne kratke zgodbe, je brez kančka dvoma eden najbolj bizarnih, morečih in tesnobnih filmov v zadnjih dvajsetih letih. Psihološka grozljivka v ospredje postavi travmatiziranega lutkarja (fenomenalni Sean Harris s sapo jemajočo ekspresivno prezenco), ki po nikoli docela pojasnjenem škandalu izgubi službo in se vrne v rodno mesto, kjer se je med drugim prisiljen soočiti s svojim odvratnim stricem, hkrati pa se želi znebiti groteskne lutke človeka s pajkovimi nogami, ki se vedno znova vrača k svojemu lastniku. Possum je film, ki izhaja iz Freudove predpostavke, da je posameznikovo dojemanje abstraktnih podob (v tem primeru je to pajkovska lutka) močno povezano z nepojasnjeno potlačeno travmo. Na tak način se tudi odvrti ta uro in pol dolga moreča, atmosferična, depresivna, tesnobna in morbidna drama, kjer groza izhaja iz človekove notranjosti oz. njegove nepripravljenosti, da bi se soočil z lastnimi demoni na zdrav način. Film se ne obremenjuje s konvencionalno pripovedno nitjo, pravzaprav je njegova zgodba dokaj preprosta, zato pa toliko več časa nameni ustvarjanju morečega vzdušja, kar je razvidno tudi preko mnogih podob skorajda postapokaliptičnega okolja, v katerem se glavni junak nahaja (glavnina filma se namreč odvija na osamljenih poljih, ostanih porušenih / požganih hiš in v notranjosti umazanih stanovanj), v že tako dodobra iznakaženo resničnost pa grobo vdirajo elementi surrealnega in grozljivega. Possum je močna luč upanja v žanru filmskih grozljivk, ki niso narejene po okusu širšega občinstva, ampak so zaznamovane z močnim artističnim občutkom, hkrati pa eleganten poklon Cronenbergovih klasikam kot sta The Fly in Scanners. Pod nobenim pogojem ne gre za film, ki bo pisan vsakomur na kožo, vendar je za zahtevnejša gledalca izredno unikatna in zastrašujoča izkušnja.
