Se lahko naključno srečanje dveh osebe spremeni v obsedenost s tragičnimi posledicami? Vsekakor. To je tudi ključno vprašanje, s katerim se ukvarja feministični psihološki triler Eileen, ki je postavljen v konzervativno okolje Massachusettsa sredi 60. let prejšnjega stoletja; naslovna junakinja je osamljena mlada uslužbenka v zaporu za mladoletne osebe, ki jo gledalec prvič uzre med voajerskim opazovanjem para v avtomobilu, kasneje pa se zaloti med sanjarjenjem o spolnem odnosu z enim od paznikov. Njeno zasebno življenje je pričakovano v razsulu, saj mora skrbeti za svojega zapitega očeta, nekdanjega policista, ki jo psihično maltretira, hkrati pa boleha za paranojo in nasilnimi izbruhi. Edino svetlo točko v življenju ji predstavlja sodelavka, zaporniška psihologinja Rebecca, za katero se zdi, da v sebi čuva temačno skrivnost, Eileen pa začne do nje gojiti močna čustva, zaradi katerih se znajde pred usodnimi odločitvami. Film režiserja in scenarista Williama Oldroyda, ki temelji na istoimenskem romanu Ottesse Moshfegh, je enako umirjen, poetičen kot tudi brutalen portret žensk, ujetih v toksično okolje tradicionalnih norm in zreduciranih na vloge “moških” pomočnic, katerim je prepovedano sanjati o boljšem življenju. Naslovna junakinja, ki jo s čudovito zadržanostjo in nedolžnostjo odigra Thomasin McKenzie, svojo usodo deli z marsikatero žensko tistega časa in Oldroydu uspe s pomočjo čudovite fotografije, glasbe in scenografije obuditi ozračje “nostalgičnih” 60. let, seveda pa se srce filma skriva v prepričljivem prikazu konfliktnega prijateljstva med Eileen in Rebecco (prav tako odlična Anne Hatheway, katere lik pa ostane nekoliko nerazvit), ki zaobjame številna občutja; od pohote, strasti pa vse do jeze. Eileen je izvsten poklon klasičnim psihološkim trilerjem s feminističnimi podtoni, ki pa so bistveno bolj subtilni in iskreni od večine tematsko podobnih čezlužniških produktov sedme umetnosti.