Sound of Freedom (2023)

Rating: 6.5 out of 10.

Zdi se, da je dandanes vse težje posneti film, ki ne bi kritike in občinstvo potisnil v utrujajoče prepire med različnimi političnimi strujami, ki se dojemajo kot svetnice na križarskem pohodu zoper velikemu zlu, ki ogroža svobodo govora, pravico inso prihodnost planeta. Biografska drama Sound of Freedom, sicer eden od spečih hitov letošnjega poletja, je hkrati postal tudi film, o katerem imajo ironično največ za povedati tisti, ki si ga sploh niso ogledali. Film sicer temelji na resnični zgodbi nekdanjega ameriškega vladnega agenta Tima Ballarda, ustanovitelja neprofitne organizacije Operation Underground Railroad, katere namen je reševanje otrok, pahnjenih na trg trgovanja z ljudmi, zgodba filma pa je zastavljena kot navdihujoča in emocionalna pripoved o človeku, ki je tvegal lastno življenje za reševanje otrok, prodanih v (pogosto seksualna) ujetništva. Navkljub dobronamernemu sporočilu pa je Sound of Freedom postal eden najbolj kontroverznih filmov letošnjega leta, saj so ga ostri nasprotniki razumeli kot manipulativno propagando gibanja skrajnodesničarskih teoretikov zarot QAnon, katere je javno podprl tudi glavni igralec Jim Caviezel. Pričujoči film ima vsekakor svoj delež napak in spodrsljajev, toda obtožbe o politični propagandi so povsem zgrešene; navkljub rahlim verskim podtonom je režiser in scenarist Alejandro Monteverde je ustvaril izredno nepolitičen in nekonflikten film, ki želi gledalcu odpreti pogled v grozovito ozadje trgovine z ljudmi. S tega vidika je film uspešen, saj zaigra na prave čustvene strune, ki niso preveč sentimentalne, hkrati pa sporočilo doseže gledalca tudi zaradi zavzete igre Caviezela, ki mu nihče ne more očitati, da pri projektu ni imel srca na pravem mestu. Je pa film pod črto precej konvencionalna, predvidljiva in varna biografija, ki obvezno dramatizira resnične dogodke, nekoliko krepi sindrom “belega odrešitelja” in vleče jasno ločnico med dobrim in zlom, kar pa je glede na obravnavano tematiko razumljivo. Sound of Freedom je tako film, ki dokazuje, da je včasih bolje ignorirati neproduktivne politične debate in soditi izdelek po tem, kar vidimo pred seboj.

Monica (2023)

Rating: 8 out of 10.

Transspolnost je ena od tistih tematik, ki je sicer prisotna v naši družbi že stoletja, vendar se o njej bolj odkrito in neposredno govori šele v zadnjih desetletjih, med drugim tudi na področju sedmi umetnosti. Resda je še vedno preveč filmov, še posebej čezlužniških, ki transspolnost izrabljajo za širjenje melodramatičnih in cenenih političnih agend, hkrati pa transspolnike nesramno izkoriščajo kot cirkuško atrakcijo. In na srečo so potem tu še filmi kot je Monica, tiha in intimna psihološka drama o transspolni osebi, ki se prebija skozi najtežje obdobje v svojem življenju; zaradi spremenjenega načina življenja je potisnjena na rob družbe, kjer se preživlja kot prostitutka, hkrati pa skuša preboleti razmerje z moškim, ki jo več kot očitno ne želi nazaj. Povrhu tega pa jo nekega dne preseneti telefonski klic o hudi bolezni njene matere, zaradi katere se ji hitro izteka življenje. Ko se Monica vrne v rodni kraj in jo lastna mati sprva celo ne prepozna, se film šele dobro začne; Monica je namreč film, ki ga je treba interpretirati kot izredno čustveno in katarzično popotovanje naslovne junakinje, ki si želi zakrpati pretrgane družinske vezi (še posebej problematičen odnos z materjo), hkrati pa opraviti refleksijo nad lastnim življenjem, katero je vse prej kot idealno. Tretji celovečerec režiserke in scenaristke Andree Pallaoro je film, ki ga v današnjem času vse bolj konfliktnih neproduktivnih debat o transspolnosti še kako potrebujemo; namesto vsiljenih političnih komentarjev, čustvenega manipuliranja in osladnosti smo deležni iskrene, prizemljene in tople drame, ki težaven vsakdanjik transspolnih oseb predstavi skozi prizmo univerzalne zgodbe o sprejemanju drugačnosti, odpuščanju ter ohranjanju upanja. Seveda ta ambiciozen podvig ne bi bil uspešen brez vrhunske igralske predstave Trace Lysette, ki veličastno zasije v vsakem prizoru in zgodbi doda pristne emocije. Film ima sicer nekaj težav z razvlečenostjo, zato bo gledalec moral bolj potrpežljiv kot sicer, toda na koncu bo deležen katarze, ki je dandanes v filmih žal redka. Monica naj služi kot dokaz, da je moč ustvariti film z “občutljivo” tematiko brez hollywoodske osladnosti in pokroviteljskosti.