Filmi z govorečimi živalmi že dolgo časa niso velika posebnost, drži pa, da je večina tovrstnih filmov namenjena mlajšemu občinstvu, še posebej otrokom. Komični film ceste Strays ni takšne vrste film; je umazan, vulgaren in politično nekorekten, s svojim pogosto straniščnim humorjem pa si upa iti zelo daleč, kar je hkrati osvežujoče kot tudi nadležno. Zgodba je osladno klišejska; Reggie je naiven psiček, ki meni, da ga njegov nesramni lastnik obožuje, vendar pa kmalu spredvidi, da ga je zapustil, zato se Reggie s skupino potepuških psov odpravi nazaj domov, da bi se maščeval lastniku in odgriznil njegovo premoženje. Strays je z vidika razvoja zgodbe lenobno predvidljiv in formulaičen film, ki grobemu humorju doda veliko dozo sentimentalnosti in pocukranosti z zlajnanim sporočilom o tem, kako moramo ljudje gojiti spoštljiv odnos do naših hišnih ljubljenčkov in da ti še zdaleč niso igračka za preganjanje dolgčasa. Splošno predvidljivost, ki je na momente že kar lenobna, pred padcem v dolgočasje rešujejo nekatere posrečene šale (še posebej v uvodnem monologu Reggieja, ki je daleč najbolj zabaven del filma) in par odvratno duhovitih scen, ki pa zadanejo v polno predvsem zaradi njihove odštekanosti in nezaslišanosti. Žal pa humor začne na neki točki nazadovati; verižno preklinjanje ljubkih psov je simpatično zgolj za kratek čas, toda Strays to šalo razteguje v neskončnost oz. do točke, ko preprosto ni več smešna, saj se za šalami ne skriva nič drugega kot zgolj obupan poskus ustvarjalcev filma, da bi gledalca spravili v smeh s serviranjem neumnosti. Povrhu tega pa se pričujoči film srečuje z identično težavo kot igrana različica animirane klasike The Lion King; zaradi tehničnih omejitev in nagnjenosti k fotorealizmu nastopajoči psi v filmu ne izražajo nobenih čustev, zato je toliko težje slediti zgodbi in njenim čustvenim preobratom, saj pomanjkanje ekspresivnosti naredi film sterilen in brezdušen. Strays ima nekaj zanimivih trenutkov, toda kot celota spominja na uro in pol dolgo raztegovanje šale, ki že v prvi tretjini izgubi moč.
Category Archives: Filmske recenzije
Hypnotic (2023)
Robert Rodriguez je na začetku svoje kariere v prvi polovici 90. let veljal za filmskega ustvarjalca, ki je briljantno združil domiselnost in ekonomičnost ter dokazal, da je moč z malo denarja ustvariti kultne klasike kot sta bila akcijska tobogana El Mariachi in From Dusk Till Dawn ter kronično podcenjena grozljivka The Faculty. Dandanes je žal Rodriguez samo še bleda senca tega, kar je bil; iz inovativnega in drznega filmskega avtorja se je spremenil v dostavljalca hitropotrošne zabave, ki skuša upravičiti svoj obstoj s samoreferenčnim zavedanjem, da je cenena, klišejska in plitka. Nekateri njegovi prejšnji projekti so ta pristop znali dobro izkoristiti (Planet Terror in Machette), večina pa jih je obtičala nekje med dolgočasjem in kreativno lenobo. Mednje spada tudi njegov zadnji celovečerec Hypnotic, ki bi ga najbolj preprosto opisali kot Rodriguezov poskus imitacije filmov Christopherja Nolana, saj postreže z visokoletečim konceptom; policijski detektiv Danny Rourke (vidno zdolgočaseni Ben Affleck) preboleva skrivnostno izginotje svoje hčerke, hkrati pa naleti na velikansko zaroto, v katero je vpleten skrivni vladni program, katerega udeleženci imajo sposobnosti hitrega prevzema nadzora nad človekovim umom. Če se okvirni zaplet zdi klišejski, je to predvsem zato, ker tudi v resnici je; Rodriguez skuša svojo prekaljenost v šund filmih B-produkcije združiti z grandioznostjo in filozofsko ambicijo Nolanovih spektaklov, vendar pa pri tem pogrne na celi črti. Hypnotic je pust, dolgočasen, nedodelan, nedoživeto odigran in navkljub dolžini slabe ure in pol močno razvlečen film, ki večino časa ironično funkcionira kot da bi ga režiral in spisal program umetne inteligence, ne pa filmar s tolikšno kilometrino kot je Rodriguez. Poleg že omenjene slabe igre, površinsko razdelenega koncepta in nasploh dolgočasnega dogajanja film pogori tudi pri akcijskih prizorih, katere Rodriguez običajno dobro obvlada, tu pa izpadejo kot upokojenska reciklaža filmov o Jamesu Bondu, seveda brez šarma in energije. Hypnotic ni samo daleč najslabši film v Rodriguezovi karieri, ampak na samem vrhu najslabših filmov letošnjega leta.

