Težava mnogih filmskih napovednikov je ta, da ti pogosto zavajajo gledalca s smerjo, ki jo ubere posamezen film in s tem namerno v gledalcu zbudijo določena pričakovanja. Dober primer takšnega zavajanja so napovedniki za “seks komedijo” No Hard Feelings, ki so povečini izpostavljali zgolj opolzke šale na račun osrednjega zapleta z žensko v zgodnjih 30. letih Maddie (Jennifer Lawrence v osvežujoče navihani vlogi), ki se utaplja v finančnih težavah in je zato prisiljena sprejeti ponudbo premožnih staršev nerodnega 19 – letnika, da bi zapeljala njunega sina in mu celo pomagala izgubiti nedolžnost. Zaplet, ki najverjetneje za marsikoga hodi po meji družbeno sprejemljivega (četudi je pogosto, da fantje pred vstopom v 20. leta iščejo spolno potešitev pri starejših ženskah), je zgolj ena niansa presenetljivo očarljive komedije o dveh izgubljenih dušah, ki druga drugi ponudijo vpogled v svoje lastno življenje. Na eni strani je Maddie, ki se sooči z dejstvom, da njene zveze za eno noč vodijo nikamor, na drugi strani pa štorasti Percy (duhoviti Andrew Barth Feldman), ki preko zmenkov s starejšo žensko začne pridobivati na samozavesti. Kot že omenjeno, No Hard Feelings daje vtis slabe komedije “gnusnih komedij” tipa American Pie in Road Trip izpred dveh desetletij, toda režiser in scenarist Gene Stupnitsky poskrbi za idealno kombinacijo žgečkljivosti in emocionalnosti sicer zelo banalne in za lase privlečene zgodbe. To pa ne pomeni, da je pričujoči film nekakšen nerazumljen filmski dragulj, saj zunaj odličnih igralskih predstav ne ponudi nobenega vidnejšega presežka; zgodba je generična in predvidljiva, kar je še posebej izrazito v bolj dramatično drugi polovici, ko film izgubi tempo in postane precej razvlečen, še tako naivnemu gledalcu pa hitro postane jasno, kako se bo vse skupaj končalo. No Hard Feelings je film, ki bo najverjetneje zelo hitro ubežal gledalčevemu spominu, vendar pa je za enkratni ogled povsem neškodljivo, četudi banalno razvedrilo.
