Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Predstavljajte si, da ste v družbi ljudi, ki drug drugemu pripovedujejo šalo brez poante oz. s poanto, ki je znana zgolj njim, vi pa se obsojeni, da poslušate te nesmisle in zgolj nestrpno pričakujete, da jo boste lahko popihali domov. Točno tako se boste počutili med ogledom najnovejšega celovečerca kontraverznega filmarja Davida O. Russella, zgodovinskega komičnega trilerja Amsterdam. Film, ki se ponaša z zavidanja vredno igralsko zasedbo (Christian Bale, Margot Robbie, John David Washington, Robert De Niro, Rami Malek, Anya Taylor-Joy, Zoe Seldana, Timothy Olyphant, Taylor Swift, Mike Myers in Michael Shannon) časovno preskakuje med letoma 1933 in 1918, ko se trojica najboljših prijateljev po spletu okoliščin znajde sredi preiskave skrivnostnega umora upokojenega ameriškega generala, pri tem pa odkrije svetovno zaroto, od katere je celo odvisna prihodnost sveta. Amsterdam je film, ki mu s tehničnega vidika ni moč veliko očitati (v oči padeta predvsem vzdušna scenografija in kostumi), hkrati pa je njegova epska zgodba izredno ambiciozna in visokopotezna. Žal pa ambicije same po sebi ne pomenijo nič, če te niso dosežene in s tega vidika Russelov film pogrne na celi črti; podobno kot njegov prejšnji – sicer kritiško hvaljeni – film American Hustle, imamo tudi tokrat opravka z razvlečeno, nefokusirano in dolgočasno zgodbo, znotraj katere se sicer ves čas nekaj dogaja, vendar pa hkrati nič. Po strukturi film namreč spominja na kolaž nepovezanih prizorov, kjer igralci ves čas dajejo občutek, kot da se pred njimi dogaja nekaj zelo pomembnega, medtem ko gledalcu niti približno ni jasno, kam njihovo blebetanje in divjanje sploh vodi. In četudi je igralski ansambel resnično bogat, z izjemo Bala in Robbijeva skoraj nihče ne pusti globjega vtisa; zdi se celo, da je Russell vse te zvezdnik stlačil v film zgolj zato, da se lahko pohvali, koliko pomembnih igralskih imen lahko zvabi v svoje projekte. Amsterdam je kot celota film, katerega obstoj je najverjetneje jasen zgolj Russellu, medtem ko so gledalci – upravičeno – izdelek pustili finančno pogoreti.

Al Yankovich, bolj znan po vzdevku “čudni”, se je v zgodovino glasbe vpisal ne zgolj kot tisti, ki je razposajen zvok polke ponesel v mainstream, ampak kot genialni “plagiator”, ki je zaslovel s parodičnimi priredbami glasbenih uspešnic izvajalcev kot so Madonna, Coolio, Queen in Michael Jackson. Lahko bi rekli, da je Yankovich kralj dvojega; polke in parodije, ki je navkljub očitno zafrkantski drži ter namerno bebavim besedilom s seboj prinašala tudi globoke satirične podtone o sodobnih družbenih problematikah kot so neustrezno zdravstvo, prekomerna teža in verske manipulacije. Film Weird: The Al Yankovich Story sodeč po naslovu obljublja prikaz življenja in dela čudaškega kralja parodije, vendar je treba vzeti v zakup, da gre za film o Yankovichu, ki se je vedno trudil, da ga ljudje ne bi jemali resno in tudi tokrat ni nič drugače. Pričujoči film, v katerem Yankovicha s presunljivim zanosom odigra Daniel Radcliffe, ni klasična biografija, saj je velika večina prikazanih dogodkov bodisi izmišljena bodisi zdramatizirana do te mere, da film ponese v vode čistega absurda. Govora je namreč o filmu, kjer Yankovich kot Rambo med drugim skuša rešiti svoje dekle, kraljico popa Madonno (dvojica v resničnem življenju ni bila nikoli v razmerju) iz rok zloglasnega narkokralja Pabla Escobarja. Govora je tudi o filmu, kjer npr. Yankovich želi tožiti Michaela Jacksona, ker je ta ustvaril parodični plagiat njegove uspešnice Fat (v resničnem življenju je kakopak bilo ravno obratno), tekom zgodbe pa se zvrsti nešteto zbadljivih popkulturnih referenc, ki so namenjene smešenju ne zgolj glasbene industrije, ampak žanru filmskih biografij nasploh. Weird: The Al Yankovich Story je film, ki ne ponuja oz. niti ne želi ponuditi globjega vpogleda v življenje naslovnega junaka, temveč sledi duhu njegovih pesmi; je absurdna, odštekana, trapasta, naspidirana in načičkana zmešnjava brez repa in glave, ki pa vse svoje pomankljivosti obrne v lastno korist in namesto biografije ustvari nekakšen očarljiv poklon ne zgolj Yankovichu, ampak vsem “čudakom”, ki si drznejo biti to, kar so in sanjati o nedosegljivem. Ta odštekan pristop kakopak ne bo povšeči vsakemu gledalcu, vendar pa – če smo popolnoma pošteni – si na drugačen način ne moremo predstavljati biografije o enem največjih glasbenih zafrkantov vseh časov. Weird: The Al Yankovich Story je nedvomno eden najbolj neumnih filmov letošnjega leta, hkrati pa tudi eden najbolj zabavni in absurdno domiselnih.