Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Deha & Marla Von Horn: Earth and Her Decay

Deha velja za eno od bolj uveljavljenih imen belgijske underground scene, ki svoje dojemanje glasbe širi onkraj tradicionalnih miselnih okvirjev in poskuša ušesom poslušalcev nakloniti ne zgolj glasbo, temveč prav posebno izkušnjo, ki venomer išče ravnotežje med temačnim in čudovitim. Earth and Her Decay je njegov najnovejši album, ki je nastal v kolaboraciji s pevko Marlo Von Horn, čeprav bi bilo krivično reči, da smo priča klasičnemu duetu oz. prepletanju dveh nasprotujočih si umov. Daleč od tega; plošča pred vami je organska celota, ki prepleta čudovite harmonije atmosferičnega black metala, temu pa je dodan ščepeš t.i. “pogrebniškega dooma”, ki ni toliko prisoten skozi težke mastodonske kitare ter jekleno bobnanje, ampak bolj preko melahnoličnega / temačno poetičnega vzdušja. Earth and Her Decay resda obravnava težke tematike in bi ga težko značili kot izdelek, iz katerega sije navihanost in optimizem, toda Deha in Von Hornova uspeta ohraniti ravnotežje med temo in svetlobo, med obupom in tisto drobno bilko upanja, katere se oklepamo v natežjih trenutkih v življenju. Končni rezultat je mojstrska plošča dveh umov, ki sta združena v eno in poslušalcu ponudita nekaj, kar je moč opisati zgolj kot nepozabno. Ena od plošč letošnjega leta.

Misanthropic Art: Last Hunt

Misanthropic Art je eden od številnih projektov zloveščega ruskega glasbenega čarodeja Sadista, ki ga enako število ljudi obožuje kot tudi prezira, hkrati pa je pomemben član scene mesta Stavropol, ki se nahaja na meji med Rusijo in Severnim Kavkazom. Glasbo, ki jo je moč slišati na albumih MA, je najlažje opisati kot mešanica starošolskega black / death metala s pridihom industriala in Last Hunt zgledno sledi tej “zmagovalni” formuli. Za surov black / death metal značilni repetetivni ritmi so obarvani z elektronskimi vložki ter krulečimi vokali, skozi katere je moč (vsaj za silo) slišati pogubna beseda o smrti, uničenju in drugih čudovitih reči, ki nas čakajo, če se naš planet kaj kmalu ne bo spravil k pameti. Skupek vseh teh elementov morebiti res zveni kot nekaj prežvečenega, vendar pa je Sadist mojster svoje obrti, saj vsako pesem navkljub strukturi, ki je bodisi konfuzna ali pa ponavljajoča, zaznamuje s pristnim temačnim, skorajda apokaliptičnimi ozračjem, kar ploščku daje potrebno dozo avtentičnosti, ki jo v današnji glasbi močno pogrešamo. Misanthropic Art je glasbeni unikat, ki pušča podoben vtis kot človek, ki stoji za njim; nekaterim bo šle blazno na živce, spet druge pa navdušil.

Deathless Void: DEMO MMXXI

O zasedbi Deathless Void ni veliko znanega; prihaja iz Nizozemske (oz. Severne Holandije), to pa je tudi vse. Je trio, ki prisega na grozo in teror ter ju manifestira v takšni obliki, da postaneta njegov najboljši prijatelj. Demo MMXXI, na katerem se nahajajo trije komadi, to destruktivno filozofijo ozvoči na neposreden in brutalen način; že uvodna pesem Ignus Fatuus pričara ozračje, ki bi ga najlažje opisali s pridevniki kot so temačno, kaotično, brezizhodno ter depresivno, ti neprijetni občutki pa se v nadaljevanju samo še okrepijo. Deathless Void izhajajo iz tradicije surovega death / black metala, ki podobno kot zgoraj omenjeni Misanthropic Art temelji na repeticiji ter krulečih vokalih, ki se izgubljajo pod težo umazanega zvoka kitar in komajda slišnih bobnov. Močna prednost albuma je ta, da so pesmi po tempu raznolike in postrežejo tako s počasnejšimi kot ultrahitrimi momenti, zaradi katere noben komad ne izpade preveč dolgočasno oz. razvlečeno, čeprav velja opozoriti, da je plošča primerna zgolj za tiste, ki jim takšna glasba odgovarja. Demo MMXXI je uničujoč album, ki ne pozna milosti in če ste se mu pripravljeni podrediti, boste z njim zadovoljni.