Filmske recenzije | RAZGLEDANO

V današnji dobi filmskih predelav, vnovičnih zagonov uveljavljenih franšiz in drugih obupanih načinov za kovanje dobička bi lahko gledalci vsak remake nonšalantno odvrnili kot simptom kreativnega bankrota pohlepnih studijev. Toda predelave filmov same po sebi niso nič slabega, če se jih bodisi modernizira ali pa jim filmar doda svoj značilni avtorski pečat, ne pa da zgolj brezdušno kopira zmagovalno formulo uspeha izvirnika in se ob tem močno naslanja na njegovo vplivno zapuščino. Dober primer takšnega filma je predelava legendarnega odrskega in filmskega muzikala West Side Story v režiji Stevena Spielberga, ki je vrsto let veljal za njegov ljubiteljski projekt, v katerega je zlil vso svojo dušo in srce. West Side Story, moderna različica znamenite tragedije Romeo in Julija, je postavljena v leto 1957 in zaznamovana z napetim ozračjem ulične vojne med tolpama belopoltih Jetsov in portoriških priseljencev Sharks in sredi boja za sosesko, ki jo bodo mestne oblasti kmalu porušile, se vrine prepovedana ljubezen med Mario, sestro enega od Sharksov in Tonyjem, nekdanjim arestantom in članom Jetsov. Zgodba epskega muzikala ni posebej izvirna, vendar pa se moč Spielbergove predelave skriva v njegovem neizmernem spoštovanju do izvirnika ter hkrati uspešnemu prizadevanju, da bi že vsem znano zgodbo prikazal na samosvoj način. In slednje mu več kot uspe; film je tehnično brezhiben, razkošen, vizualno impresiven začinjen s spektakularnimi pevskimi in plesnimi točkami ter odlično odigran. Vsak kader, vsaka točka in igralska predstava je napolnjena s samozavestjo, strastjo in navdušenostjo, ki dokazujejo, da nismo priča zgolj še enemu brezdušnemu remaku, poleg tega pa zna Spielberg že od nekdaj zaigrati na pristne čustvene strune in zgodbi dodati kanček melodramatičnosti, ki pa ni nadležna. Kar pa je še posebej vredno hvale; poleg romantične zgodbe se film osredotoča tudi na močan in nevsiljiv družbeni komentar o rasizmu v problematičnih 50. letih, razrednemu boju in nasilju oz. njegovi destruktivni moči. Vsi ti aduti so zapakirani v edinstveno filmsko izkušnjo in kronski dokaz, da nad vsako predelavo klasike ni nujno treba obupati.

Paul Thomas Anderson je sinonim za filmsko kvaliteto, še posebej po zaslugi številnih modernih klasik, ki jih je zaporedno ustvaril v zgolj zadnjih 15. letih; There Will Be Blood, The Master, Inherent Vice in The Phantom Thread so vsi po vrsti unikatni, prisrčno provokativni in mojstrsko spisani filmi, zato so bila pričakovanja ob njegovem novem celovečercu, nekakšni nostalgični razglednici turbolentnih 70. let z naslovom Licorice Pizza, kakopak visoka. Film je sladko-grenka pripoved o otroškem igralcu Garyju Valentinu (Cooper Hoffman, sicer sin pokojnega Phillipa Seymour Hoffmana) in fotografinji Alani (Alana Haim), ki se navkljub očitni privlačnosti, vendar pa toliko bolj problematični starostni razliki (Gary je star 15, Alana pa 25), ne zapleteta v intimno razmerje, zato pa se kot prijatelja in poslovna partnerja pri prodaji vodnih postelj zapleteta v številne absurdne, zabavne in tudi žalostne situacije, ki služijo kot refleksija napetih časov predsedovanja Richarda Nixona, vietnamske vojne, hipijevstva in naftne krize. Na nek način bi lahko rekli, da želi Anderson s pričujočim filmom doseči tisto, kar je uspel Quentin Tarantino z epom Once Upon A Time… In Hollywood, vendar pa žal z bistveno slabšim rezultatom. Licorice Pizza je kljub zavidanja vredni produkciji, odličnim soundtrackom in nekaterim solidnim igralskimi predstavam daleč najslabši Andersonov film, ki bi ga najlažje opisali z dvema pridevnikoma; dolgočasno in nesmiselno. Filmu spodrsne že pri osrednjih likih, ki nista pretirano zanimiva in simpatična, povrhu tega pa še delujeta sila nenaravno; Gary, ki naj bi bil 15 – letnik v srednji šoli, se obnaša kot poslovnež v srednjih letih, Alana pa je navezana nanj brez pravega razloga in zgolj brezciljno tava iz enega prizora v drugega. Enako težavna je tudi zmedena struktura filma, ki deluje kot nepovezana zlepljenka napol spečenih idej, ki kot celota ne vodijo nikamor in ne dajejo veliko razlogov, da bi gledalcu moralo biti za karkoli mar. Tudi številni cameo nastopi znanih igralcev kot so Sean Penn, Tom Waits in Bradley Cooper, so bolj ali manj zgolj mašilo in samo še dodatno podkrepijo spoznanje, da smo priča filmu, ki ne ve, kaj bi sam s sabo. Licorice Pizza je film, ob katerem gledalec pošteno občuti pošastno dolgi dve uri, kolikor traja in tudi, ko se dokoplje do konca, bo najverjetneje obtičal z vprašanjem: “Kaj točno sem sploh gledal?”