Filmske recenzije | RAZGLEDANO

V okviru športnih biografij smo gledalci običajno priča vzponu nadpovprečno inteligentnega športnika, ki mora premagati številne ovire, da se prebije na simbolični vrh sveta. King Richard ubere nekoliko drugačen pristop, saj v ospredje ne postavlja športnikov, temveč tiste, ki za njimi stojijo, v tem primeru Richarda Williamsa, očeta in trenerja slovitih tehniških igralk, sester Serene in Venus Williams. O Richardu je bilo sicer prelitega že ogromno črnila in mnenja o njem ostajajo deljena, še posebej zaradi njegovih strogih vzgojnih metod in za otroke napornih treningov (Richard je začel s Sereno in Venus trenirati, ko sta bili stari komaj štiri leta), zaradi katerih sta bili sestri Williams prikrajšani za običajno otroštvo, toda King Richard to kontraverznost pomete pod preprogo in Richarda predstavi v bolj ali manj pozitivni luči. Film se osredotoča na očetova prizadevanja, da bi se s hčerkama (in celotno družino) odselil iz nasilnih in s kriminalnom okuženih ulic Comptona na prestižne teniške turnirje, vendar pa sestri Williams pri tem ovira ravno Richard s svojo zoprno trmoglavostjo in pretirano zaščitniškostjo do lastnih hčera, kar pa film – kot že rečeno – obravnava kot majhno osebnostno napako. King Richard tako funkcionira kot tipična hollywoodsko zdramatizirana zgodba o uspehu, ki pa kljub temu premore dovolj iskrenosti in pristnih emocij, da se gledalec ne bo počutil preveč čustveno zmanipuliranega. Seveda pa film drži pokonci odlična igra Willa Smitha, ki se osupljivo dobro zlije z naslovnim likom in ga naredi hitro poistovetljivega, četudi v osnovi vedno ostaja klasični nerazumljen heroj, kateremu vsi trdijo, da zahteva nemogoče, a mu na koncu vendarle uspe to nemogoče tudi doseči. Kot celota je King Richard kratkočasna biografija, ki noče provocirati ali izpraševati Richardove metode in če je gledalec pripravljen sprejeti to dejstvo, bo v filmu užival. Nekateri se bodo resda spotaknili ob dilemo, da sta sestri Williams prikazani kot nebogljeni punčki, ki venomer potrebujeta očetovo pozornost, da sta uspešni, toda tudi ta pogled je odvisen od samih gledalcev. King Richard je nepretresljiv, konvencionalen in formulaičen biografski film, ki pa je vreden vsaj enkratne pozornosti.

Edward Tulane je zajec brez srca. To sploh ni presenetljivo, glede na to, da je Edward porcelanasta lutka, ki ne more čutiti tistega, kar čutimo ljudje. Je globoko navezan na svojo lastnico, desetletno deklico Abilen, ki pa je zanj prej skrbnica kot pa oseba, ki bi jo imel rad. Toda ko Abilenina družina krene na potovanje čez Atlantika, se deklica zaplete v spor s skupino fantov, ki ji iz rok iztrgajo Edwarda ter vržejo v morje. Zajec, ki pred tem ni čutil ničesar, na dnu ocena začne hrepeneti po tistem, kar je imel, vendar tega ni bil sposoben ceniti in do tod naprej se Edward poda na potovanje, kjer spoznava številne like in njihove včasih vesele, dostikrat pa žalostne zgodbe. Edwarda si tako podajajo starejši zakonski ribiški par, hudomušni brezdomec in njegov zvesti pes, bratec z umirajočo sestrico ter na koncu popravljalec igrač in z vsako izkušnjo začne glavni junak postajati vse bolj človeški, kar pa s seboj prinaša tudi grenke izkušnje, saj sčasoma spredvidi, da ljubezen posameznika odreši, hkrati pa tudi močno rani.

Čudežno potovanje Edwarda Tulena je prekrasna in poetična zgodba, ki je resda v prvi vrsti namenjena mlajši publiki, kar pa ne pomeni, da jo odrasli ne bi smeli vzeti v roke. Pravzaprav bi jo slednji morali še bolj zavzeto brati, saj pisateljica Kate DiCamillo s preprostimi stavki in živahnim dogajanjem bralca nemudoma povleče v svet, ki je enako čaroben, barvit in navdihujoč kot tudi krut in mestoma celo nasilen. Okvirni motiv brezsrčne igrače, ki se s človeškimi dotiki nauči ceniti ljubezen morebiti v otroški literaturi ne predstavlja novosti, toda DiCamillova že znano sporočilo preoblikuje v ganljivo pripoved o iskanju in samoodkrivanju ter o lepoti, ki jo nobena stvar na tem svetu ne zmore uničiti. Navkljub pisateljičini navihanosti in odkritosrčnosti pa Čudežno potovanja Edwarda Tulena ne pozabi na že omenjeno dejstvo, da se včasih naučimo ljubiti šele ko to izgubimo, hkrati pa se knjiga loteva tudi občutljivih problematik kot so smrt otroka, nasilje v družini in razkola med svetom otrok in odraslih oz. naivnostno na eni in cinizmom na drugi strani. Knjiga je pospremljena tudi s prekrasnimi črnobelimi ilustracijami in s tem zgodbi doda še kanček več pristnosti, hkrati pa pomaga bralcu, da si lažje zvizualira like in dogajanje. Vsi ti elementi pomagajo, da ganljiva zgodba o iskanju ljubezni zraste v poetično mojstrovino za mlade.

Pristna otroška knjiga za vse generacije.