Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Drama The Humans, filmska adaptacija istoimenske gledališke igre Stephena Karama (ta je film kakopak tudi spisal in zrežiral), se oklepa že večkrat videnega zapleta z disfunkcionialno družino, ki se zbere na sprva sproščenem praznovanju zahvalnega dne, vendar se tekom večera začnejo kazati razpoke med njihovimi odnosi in pričakovane temačne skrivnosti. Tako igra kot film se v celoti odvijeta v notranjosti dvonastropnega stanovanja v spodnjem Manhattanu, ki pa že od samega začetka daje vtis, da je pod vplivom nevidnih nadnaravnih sil; nenavadni zvoki, luči, ki se samodejno prižigajo in ugašajo, meglene vizije skrivnostne postave, ki se sprehaja po notranjosti ostalih stanovanj, močno zibanje lestencev itd. Toda The Humans ni nadnaravna drama oz. film, ki bi element paranormalnega materializiral v kaj več kot simbolični prikaz stanja duha glavnih junakov in zamolčanih poglavij iz njihovih življenj. Drugače povedano; v filmu resda straši, toda edini duhovi so tisti, ki se skrivajo v psihi glavnih junakov, zato ne moremo niti pod razno trditi, da je The Humans grozljivka, vsaj v tradicionalnem smislu besede ne. Karam ostaja zvest tradiciji gledališke predstave in daje največ poudarka na številnih dialogih ter skopem, vendar zadostnem razvoju osrednjih likov, ki jih podkrepi odlični igralski ansambel, med katerimi gledalec uzre Richarda Jenkinsa, Stevena Yeuna, Beanie Feldstein, za verjetno največje presenečenje pa poskrbi sicer pogosto nadležna komičarka Amy Schumer, ki s svojo umirjeno in emocionalno predstavo dokaže, da je izvrstna igralka, če ji je za to ponujena priložnost. Film ima resda zelo počasen tempo in od gledalca zahteva veliko potrpljenja, toda Karam usod glavnih junakov ne želi dramatizirati, temveč ostati zvest realizmu (lahko bi že rekli celo naturalizmu), prepletanje nadnaravnega pa je izredno subtilno in služi svojemu namenu. The Humans je drama o disfunkcionalni družini, ki v gledalcu zbuja nelagodje in pomislek, da so včasih materializirani duhovi manj strašljivi od tistih, ki se skrivajo v nas samih.

How Ghostbusters: Afterlife Honors the Original Legacy - Den of Geek

Zdi se nekoliko bizarno, da Hollywood dolga leta ni bil sposoben speljati dokaj preproste formule, ki bi ohranila franšizo Ghostbusters pri življenju; prvi film iz leta 1984 je namreč povsem preprosta, simpatično trapasta in nepretenciozna fantazijska komedija o skupini lovcev na duhove. Nadaljevanje iz leta 1989 ni izpolnilo pričakovanj, vnovična obuditev franšize v režiji Paula Feiga izpred petih let pa navkljub talentirani ekipi ženskih komičark in dobrimi nameni ni uspela vzpostaviti stika z občinstvom, še posebej zaradi Feigovega nepremišljenega koncepta, da bo zgodbo o skupini ženskih lovk na duhove podkrepi z nevmesnimi feminističnimi podtoni. In v primerjavi s slednjim je najnovejša obuditev z naslovom Ghostbusters: Aftelife v režiji Jasona Reitmana, sicer sina Ivana Reitmana, ki je režiral prva dva filma, boljši film, saj uspe dešifrirati formulo uspeha očetovega kultnega hita in to prilagoditi modernim časom, četudi z mešanimi rezultati. Zgodba o družini, ki v majhnem mestecu v Oklahomi odkrije, da je usodno povezana z legendarnimi lovci na duhove, je zaznamovana z lahkotnim tonom, kratkočasno zgodbo, solidnimi igralskimi predstavami (še posebej se izkaže simpatična Mckenna Grace v vlogi najstniške znanstvenice Phoebe), vznemirljivo akcijo, očarljivo risankastimi posebnimi učinki in več kot očitnim spoštovanjem do zapuščine prvih dveh filmov. Pa vendar spoštovanje, ki ga Ghostbusters: Afterlife izkazuje, že meji na strahospoštovanje, kar dokazuje s konstantnim metanjem nostalgičnih bonbončkov in precej nesubtilnim mežikanjem z izpostavljeno blagovno znamko oblačil, opreme in celo prevoznih sredstev. Ravno zato se zdi, da je Ghostbusters: Afterlife film, ki ga bolj kot lastna zgodba in liki skrbi zadovoljstvo oboževalcev franšize. Sicer je pohvalno, da Reitman ceni občinstvo, kateremu je film namenjen, toda zdi se, da je to tudi edini element filma, kateremu se strastno predaja. Ravno zato film zunaj konstantnih namigov na predhodnike ne ponudi ničesar oprejemljivega; večina novih likov je dokaj dolgočasnih, zgodba pa izredno nepretresljiva in medla. Ghostbusters: Afterlife ni slab film, se pa ob njem lahko upravičeno vprašamo, kako smiselno je snemati filme, katerih namen je zgolj dobrikanje občinstvu, ki zna – bodimo iskreni – iz leta v leto biti enako zahtevno kot tudi plehko in zdolgočaseno.