Best Wishes to All, celovečerni prvenec japonskega režiserja Yuta Shimotsuja, ki je sicer razširjega različica njegovega istoimenskega kratkega filma, že v prvi tretjini daje vedeti, da bo gledalec priča prav posebni in sila nenavadni izkušnji, pa četudi okvirna zgodba ne daje takšnega vtisa. Film spremlja mlado medicinsko sestro, ki jo že od malih nog preganjajo strašljivi spomini na hišo njenih starih staršev, ki naj bi za svojimi zidovi skrivala nekaj grozljivega. Ko se nekega dne vrne v domačo vas, da bi preživela nekaj dni s starimi starši, hitro ugotovi, da se po vseh letih odsotnosti ni veliko spremenilo; stara starša se še vedno čudno obnašata, navidez idilična vasica pa postane kraj številnih nenavadnih dogodkov, ki postavijo na glavo junakinjin občutek za racionalnost. Shimotshujev film je s tehničnega vidika impresiven prvenec; konstrastna fotografija, ki lovi idilične podobe japonskega podeželja in jih razbije z abstraktnimi in grotesknimi podobami, domiselna uporaba zvoka, odlične (četudi rahlo nenavadne) igralske predstave ter režiserjeva trmoglava odločitev, da strahu ne bo črpal iz preverjenih žanrskih trikov, iz pričujočega filma delajo poslastico, ki se ne boji gledalca spraviti v nelagoden položaj. Vprašanje pa je, če je to dovolj, da bi se film izmotal iz začetniških težav, ki so posledica pretirane ambicioznosti. Best Wishes to All niti pod razno ni slab ali povprečen film, sta pa njegova enigmatičnost in simbolizem tako izrazita, da pogosto mejita na nadležno pretencioznost. Gre za tiste vrste film, ki ob nastopu odjavne špice za seboj pušča več vprašanj kot odgovorov, kar je sicer dobrodošla in osvežujoča žanrska poteza, se pa na tem mestu poraja močna dilema, če je osrednja skrivnost dovolj privlačna, da bo obdržala gledalčevo pozornost. Davidu Lynchu je to uspevalo, Shimotsuju pa do tja še manjka konkretne kilometrine.

Leto 1995 na Kitajskem. Četudi država ostaja zavezana trdemu avtoritativnemu režimu, ki zahteva hitro in učinkovito držanje najvišje stopnje reda in discipline, se skozi prve kadre skrivnostne neo-noir kriminalke Only The River Flows že kažejo razpoke v sistemu; film je namreč postavljen v temačno in pogosto v meglo in dež zavito ruralno mestece, kjer med drugim zaprejo stari kino, enega od zadnjih spomenikov tradicionalne filmske umetnosti in ga predelajo v operacijsko bazo skupine policistov, ki preiskuje serijo nenavadnih umorov. Odgovorni policist je konfliktni in utrujeni Ma Zhe, ki sicer uspe hitro izslediti glavnega osumljenca in tega privesti pred roko pravice, toda zelo hitro postane jasno, da se za umori skriva nekaj bistveno bolj kompleksnega in temačnega. Only The River Flows je v osnovi tradicionalna kriminalna drama o preiskavi umora, pomešana z elementi rošomonovskega surrealizma in črne komedije, ki pa hkrati uspe dovolj časa za ustvarjanje nenavadno učinkovitega poklona klasičnemu kitajskemu filmu, ki je v 90. letih že dihal na škrge. Režiser in scenarist Wei Shujun uspe slednje realizirati predvsem na tehnični način, saj je pričujoči film posnet zelo “staromodno” (ne v slabem pomenu besede) oziroma retro, temu pa je še dodana obvezna noirovska temačna estetika in nekonvencionalna pripovedna nit, po kateri slovi večina azijskih filmov. Shujun je spreten režiser, ki se domiselno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, ob veliko pomoč pa mu je tudi uporaba klasične glasbe in dobre igralske predstave, četudi je sama zgodba enako formulaična (koliko filmov o preiskavah umorov v majhnih mestih še potrebujemo?) kot tudi preveč zamotana, da bi ji gledalec lahko popolnoma sledil vse do emocionalnega zaključka. Only The River Flows ni mojstrovina, je pa kompetentno narejen kriminalni triler, ki bo zadovoljiv predvsem oboževalce azijskega filma.