Lik obsedenega oboževalca se je že v filmih že od nekdaj uporabljal kot motiv za prikrito kritiko čustvene izpraznjenosti zahodne družbe in njenega fanatičnega glorificiranja in konzumacije zvezdništva. Ta motiv je prisoten tudi v kontraverznem nemškem psihološkem trilerju The Fan, ki je še pred uradnim izidom dvigoval ogromno prahu zaradi škandaloznih vesti o golih in skoraj pornografskih scenah tedaj 16 – letne Desiree Nosbusch v glavni vlogi psihotične srednješolke Simone. Ko jo gledalci prvič uzremo, je dekle že pošteno zabredlo v brezno obsedenosti s priljubljenim pop pevcem R. – jem (Bodo Steiger); večino dni preživi ob poslušanju njegove glasbe ter pisanja in pošiljanja številnih oboževalskih pisem, na katera pa nikoli ne dobi odgovora. Ko se naveliča čakanja, Simone pobegne od doma in odpotuje v veliko mesto, kjer naposled sreča svoje idola, vendar jo kmalu čaka soočenje s kruto resničnostjo ter zatekanje k najbolj drastičnim odločitvam, ki bi preprečile uničenje njene iluzije. The Fan je film, ki obsedenost prikaže na enako tragičen kot tudi sprevržen način, pri tem pa se poslužuje tudi grobe metaforike, ob kateri nasilni prizori (četudi je v filmu presenetljivo malo krvi) ne izpadejo zgolj kot cenena eksplotacija, ampak kot jezna in brutalna (hkrati pa tudi strašljivo prerorška) refleksija zahodnjaškega potrošništva, čustvene praznine zvezdništva ter izgube identitete. Glavna junakinja, ki jo z zadržano nedolžnostjo odigra drzna Nosbuschova, je navkljub sprevrženi naravi morbidno fascinantna oseba, kateri gledalec zvesto sledi do krvavega konca, njena psihotična odisejada pa je pospremljena z odlično glasbo in subtilnimi prizori strašenja, ki temeljijo na izpostavljajo groze iz človekove notranjosti. Film se sicer na trenutke nekoliko vleče, to pa je tudi edina napaka tega učinkovitega in pretresljivega psihološkega trilerja.

Liki prostitutk so v filmskih grozljivkah pogosto zreducirani na vloge tarč sadističnih morilcev in na prvi pogled se zdi, da fim Piercing ponuja še eno takšno “zlajano” situacijo. Glavni (anti)junak te nenavadne psihološke srhljivke je Reed, navidez srečno poročen moški z otrokom, ki pa goji močne nasilne impulze, kar je razvidno že v prvem prizoru, kjer je tik pred tem, da svojemu novorojenemu otroku porine izvijač skozi oko. Reed se v želji, da bi svoje ubijalske apetite preusmeril kam drugam, odpravi na službeno potovanje s prav posebno nalogo; najeti hotelsko sobo in v njej brutalno umoriti dekle na poziv. Slednja se pojavi v podobi enigmatične Jackie (izvrstna Mia Wasikowska) in zdi se, da je njena smrt samo vprašanje časa, vendar pa se večer spremeni v grozljivo nočno moro, polno nenavadnih halucinacij, prelite krvi in prebujanja travmatičnih dogodkov iz preteklosti. Piercing je film, ki ga je težko opisati na preprost način; njeno ciljno občinstvo si tisti, ki so jim blizu abstraktni filmi s ciljem, da gledalca zmedejo in celo šokirajo. Režiser in scenarist Nicolas Pesce, ki je pozitivno presenetil s svojim odvratno privlačnim prvencem The Eyes of My Mother, tudi s svojim drugim celovečercem ohranja dobro kombinacijo ostudnosti in očarljivosti, kar se zdi kot nenavadna kombinacija, vendar pa je zgodba o srečanju med rabljem in njegovo žrtvijo v svojem bistvu morbidna romanca o zlomljenih posameznikih, ki jih združujejo bizarni fetiši in samodestruktivne tendence. K temu dodajmo še estetiko trilerjev iz 70. let, dober izbor seksi funk / jazz glasbe ter nekonvencionalnih pripovednih prijemov. Piercing je morebiti film, ob katerem se vam bo obračal želodec, vendar je njegova samozavestna drznost preveč očitna, da je ne bi mogli občudovati.