Španski filmski mojster Pedro Almodovar že od nekdaj izraža globoko zanimanje za človeško telo, največkrat v korelaciji z erotiko in spolnostjo. Na nek sprevržen način se tega loteva tudi v psihološkem šokerju The Skin I Live In, ki pripoveduje zgodbo o uspešnem plastičnem kirurgu (Almodovarjev stalni sodelavec, znova šarmantni in odlični Antonio Banderas) s travmatično preteklostjo; odkar je njegova žena zgorela v požaru, se namreč katarzično trudi najti formulo za “popolno nadomestno kožo”, ki bi lahko pomagala žrtvam bolezni in poškodb kože. Ko mu naposled to tudi uspe, opusti svojo etično držo in začne izvajati tvegan eksperiment na mladi ženski s prav tako skrivnostjo preteklostjo, tekom njenega bivanja v kirurgovi velikanski vili pa se začnejo luščiti šokantne podrobnosti iz življenja obeh.  The Skin I Live In je provokativen film o večni problematiki človekovega obsedenega čaščenja videza in zunanje “lepote”, s katerim želi zakriti svojo notranjo bolečino in čustveno izpraznjenost. Zato ne preseneča, da je film poln unikatnih kontrastov med barvitim materialnim razkošjem, v katerem živi glavni junak ter njegovo prazno notranjostjo, kjer je koža zgolj lupina brez žarka človečnosti. Film je prav tako zelo naporen film, saj Almodovar zgodbo razvija počasi in potrpežljivo, njeni posamezni delčki pa se začnejo sestavljati v celoto šele v zadnji tretjini. Do tam pa film preskakuje med preteklostjo in sedanjostjo in četudi gledalcu ne bo docela jasno, v katero smer zgodba potuje, bo očaran nad njeno misterioznostjo ter postopnimi šoki, ki nikoli niso sami sebi v namen ali pa zgolj v namene cenene eksplotacije. The Skin I Live In je film brez kompromisov, ki preko intimne zgodbe gledalca vzpodbudi k širšemu razmisleku o tem, odkod izhaja prava lepota.

Filme, kot je The Feast, je težko priporočiti, saj spada v kategorijo tistih, ki pri gledalcu sprožijo bodisi odobravanje ali zgražanje, srednja pot pa je povečini nemogoča. Film režiserja Lee Havena Jonesa in scenarista Rogerja Williamsa je unikaten že v tem, da je v celoti posnet v welškem narečju, kar se morebiti zdi kot nepomemben kozmetični dodatek, vendar pa je vpeljava narečja vsekakor osvežujoč in tudi tvegan poskus doseganja pristnosti, zaradi katere tudi v najbolj odštekanih trenutkih ohranja avtentičnost okolja, kateremu pripada. Film se v celoti odvija na podeželskem posestvu premožne družine, ki se pripravlja na slavnostno večerjo s skritimi nameni; oče namreč med goste povabi vplivnega poslovneža, ki bi rad prepričal lastnico bližnje kmetije, da bi mu prodala svoje zemljišče. Med pripravami na večerjo družini na pomoč priskoči tudi mlada natakarica, ki pa s svojim čudaškim obnašanjem in napol hipnotičnim tavanjem po posestvu začne vnašati nemir med vse prisotne. The Feast bo gledalcu padel v oči ne zgolj zaradi narečja, ki ga je prav zanimivo poslušati, ampak tudi zaradi izpiljene vizualne podobe, ki s prepletanjem različnih odtenkov barv in svetlobe ustvarjajo vsebinski kontrast med nedotakljivo nedolžnostjo welškega podeželja ter materialno razkošnim, vendar čustveno izpraznjenim, moralno sprevrženim in z brezobzirno aroganco zaznamovanim svetom zdolgočasenih bogatašev. Ta razkol med naravo in človekom je tudi osrednji motiv filma, ki si vzame čas za razvoj zgodbe, potrpežljivo gradi morečo atmosfero, ki je sicer že od uvodnega kadra sterilno zastrašujoča, v zadnji tretjini pa eksplodira v orgijo čudaškosti, brutalnega nasilja in morbidnih podob, zaradi katerih bo marsikateri gledalce tudi izgubil apetit. The Feast je sicer tehnično brezhiben in odlično odigran film, ki pa od gledalca zahteva, da se popolnoma podredi njegovi viziji, velja pa opozoriti, da bodo skrivnostna narava filma in megleno podajanje odgovorov gledalca bodisi zafrustrirala ali pa ga vzpodbudila k podrobnejši analizi dogajanja. Druge poti najverjetneje ni.