Prebolevanje smrti bližnjega in hkrati soočanje s krhkostjo lastnega življenja se šteje med ene največjih borb v posameznikovem življenju. Občutja, ki spremljajo to čustveno intenzivno in naporno bitko, je težko opisati ali – v primeru sedme umetnosti – prikazati, saj so ta pogosto konfliktna, navidez absurdna in zavita v celofan nesmisla. Eksperimentalni film The Oxbow Cure, ki združuje elemente družinske drame, trilerja o preživetju in grozljivke, se poglobi v zgoraj omenjene problematike in to z dokaj drzno umetniško vizijo ter unikatnim – pa četudi rahlo problematičnim – načinom pripovedništva. V filmu spremljamo Leno, ki je diagnosticirana s hudo boleznijo, zaradi katere bo kmalu paralizirana in poskuša začeti novo življenje v odročni koči sredi divjine. Med prestajanjem vsakodnevne rutine in prebolevanjem nedavne smrti svojega očeta Lena v gozdu naleti na skrivnostno postavo, ki jo začne zasledovati, toda kmalu postane jasno, da bitje predstavlja del strašljive resnice, s katero se mora Lena soočiti. The Oxbow Cure je film z malo dialogov in toliko več statičnih prizorov sicer čudovite kanadske divjine, ki služi kot kulisa za filmski ekspresionizem, zbirko poetičnih impresij, dopolnjenih s čudovito glasbo, ki prepričljivo in brez odvečnega razlaganja ponazorijo občutja glavnega junakinje in njen notranji boj. Ta je še bolj okruten, saj se Lena sooča tako s smrtjo očeta kot tudi lastnim postopnim umiranjem, njeni strahovi, beg pred resničnostjo ter vdanost v kruto usodo pa so materializirani v podobi pošasti, neznanega zasledovalca, ki ne predstavlja nevarnosti, ampak kvečjemu strašljivo prerokbo. Filmu je treba čestitati, da ostaja zvest svoji brezkompromisni umetniški viziji in uspe najti ravnotežje med lepoto in grozo, med idilo in krutostjo ter med umirjeno naravo in venomer konfliktnim človekom. Za filmske gurmane bo ogled pričujočega izdelka več kot primeren, navkljub temu pa se zdi, da film ne izkoristi vsega ponujenega potenciala in venomer daje občutek, da za seboj skriva več kot je pripravljen pokazati. The Oxbow Cure je tako film, ki bo določen tip gledalca privlačil iz istih razlogov kot bo druge odvračal.

Ocena

Eli Roth, sicer tesni sodelavec in varovanec filmskega mojstra Quentina Tarantina, je eden od tistih filmarjev, ki ga zaradi njegove drznosti in ekscesnosti nekateri občudujejo, spet drugi pa označujejo za eksplotacijskega amaterja. Kdo ima prav, kakopak ni pomembno, saj imajo vsake oči svojega malarja in vsak gledalec svoj okus. Ravno zato je slasher Hostel moč interpretirati kot strašljiv vpogled v popolno moralno degradacijo človeštva (film menda temelji na resnični zgodbi črnega trga na Tajskem, ki razvajenim bogatašem ponuja možnost sprevržene zabave z mučenjem nedolžnih ljudi iz pretežno nižjega družbenega sloja) ali pa kot ceneno pornografsko torturo, ki se bolj kot na suspenz iz atmosfero zanaša na groteskne šoke. Film ima dokaj preprosto, že skoraj klišejsko zgodbo o treh razvajenih študentih, ki potujejo po Evropi in jih želja po seksu, alkoholu in drogah pripelje na Slovaško, kjer pa se njihova divjaška zabava hitro spremeni v krvav boj za preživetje, ko postanejo jetniki sprevržene kriminalne naveze, ki premožnim zaračunava perverzno uživanje v mučenju in prelivanju krvi. Moja malenkost uvršča Hostel ne zgolj med Rothove najboljše filme, ampak za enega boljših slasherjev zadnjih 20 let, pa četudi se ne uspe izogniti številnimi žanrskim klišejem, neumnim odločitvam glavnih junakov in dejstvu, da so osrednji trije liki strašansko zoprni in da gledalec komaj čaka, da jim nekdo razčetveri na koščke. Kljub temu pa se Hostel lahko pohvali s pristno temačno atmosfero depresivnega vzhodnoevropskega bloka in grotesknega kriminalnega podzemlja, kjer Eli gledalcu ne prizanaša z brutalnostjo in znotraj zgodbe ne išče melodramatičnosti ter preprostih razpletov. Ta politično nekorektna drža, divja razposajenost in vznemirljivo dogajanje so po svoje občudovanja vredna, še posebej, ker imamo opravka z izdelkom, ki se požvižga na lepotičenje materiala in razgali umazano realnost sprevrženih krvavih športov. Hostel je kompetentno narejen slasher, ki ne odkriva tople vode, je pa zabaven, kratkočasen in simpatično brutalen.