Danske srhljivke Speak No Evil se je ob izidu oprijel naziv najbolj kontroverznega filma v zgodovini države, kar je precej ambiciozna oznaka, glede na to, da se Danska lahko “pohvali” z zajetnim deležem brutalnih in za ogled nepriijetnih filmov (če omenimo samo klasike Festen, The Hunt in Breaking The Waves). Film režiserja in scenarista Christiana Tafdrupa predstavi dve družini, ena z Danske, druga z Nizozemske, ki se po naključju srečata na počitnicah v Italiji in med seboj skleneta bežno prijateljstvo. Po vrnitvi iz počitnic danska družina prejme povabilo za krajši obisk nizozemske družine, ki živi v manjši hiši na podeželju in po začetnem oklevanju se prva odloči sprejeti povabilo, toda kmalu po prihodu se izkaže, da se za zidovi hiše navidez prijazne in sproščene nizozemske družine skriva grozljiva skrivnost. Je torej Speak No Evil resnično tako kontroverzen kot mnogi trdijo? Nikakor. Daleč od tega. Resda je odlično odigran in napolnjen s pristnim skandinavskim črnim humorjem, prav tako pa vsaj v prvi polovici očara z dobro kombinacijo psihološkega suspenza in ostre satire na temo družbenih razlik, vendar pa se film začne sesuvati vase zaradi ene gromozanske napake; nadležnega idiotizma glavnih junakov. Speak No Evil skuša gledalca stresti do kosti s situacijo, kjer ena sadistična družina izvaja teror nad drugo, s tem, da bi do slednje morali gojiti nekakšno empatijo in skrb. Vendar je to zelo težko, saj dansko družino sestavljajo popolni idioti, ki bi se lahko brez težav rešili iz stresne situacije, vendar namesto tega sklepajo eno neumno odločitev za drugo, kar pripelje do točke, ko je gledalcu za usode žrtev vseeno, saj več kot očitno želijo biti pokončane. Končni razplet, ki ne bi smel šokirati nikogar, ki je v svojem življenju videl več kot pet grozljivk, prav tako ostaja neraziskan in brez globjega motiva, za seboj pa pušča celo vrsto nelogičnosti, s katerimi se filmu ne da ukvarjati. Speak No Evil je film, ki skuša šokirati, vendar pa okoli šoka zgradi toliko neumnosti, da se groza spremeni v smeh kot znak zadrege.

Yorgos Lanthimos, eden od trenutno najbolj drznih, prepoznavnih in unikatnih filmarjev na svetu, se je s svojim zadnjima celovečercema, zgodovinsko burlesko The Favourite in feministično ZF komedijo Poor Things uspel približati širšemu občinstvu, ne da bi pri tem žrtvoval svoje umetniške vizije, v kateri ne manjka odbitih surrealnih izletov, absurda in odrezavega črnega humorja. A tisti, ki od njegovega najnovejšega filma, epskega triptiha Kinds of Kindness, pričakujete razvijanje prikupno čudaškega stila zgoraj omenjenih uspešnic, boste najverjetneje razočarani; Lanthimos se namreč vrača k grotesknemu stilu svojega razvpite tragikomedije Dogtooth, ki se ne boji pustiti gledalca zmednega, jeznega in šokiranega. Film z zvezdniško igralsko zasedbo predstavi tri medsebojno ločene zgodbe o posameznikih, ki se znajdejo v neprijetnih in / ali absurdnih situacijah; v prvi se Robert skuša znebiti vpliva svojega dominantnega šefa in ljubimca, v drugi spremljamo policista, ki preboleva skrivnostno izginotje svoje žene, dokler se ta na lepem ne vrne domov, v sklepni zgodbi pa člana bizarnega seks kulta iščeta kandidate za ritual notranjega očiščenja. Kinds of Kindness je čudovito utrgan, nesramen in bizaren eksperiment, ki jih v današnjem času vse bolj plitke in generične filmske ponudbe, pošteno pogrešamo; film, ki se ne ukvarja s smislom, koherenco in rdečo nitjo, ampak se neobremenjeno in razposajeno prepusti kopičenju grotesknosti, neprijetnih situacij, odvratno fascinantnih likov ter zapletov, ki pogosto drzno presežejo mero zdravega okusa. Z vidika igralskih predstav je to v prvi vrsti film Jesseja Plemonsa, ki fenomenalno upodobi tri osebnostno različne like, nič slabša pa nista znova simpatično čudaška Emma Stone in Willem Dafoe. Zaradi specifičnega vzdušja bo Lanthimosov film pustil gledalce razdvojene; nekatere bodo uživali v njegovi absurdni premisi, spet druge pa bo utrujal in dolgočasil, a če nič drugega, je pohvalno vsaj to, da se Lanthimos ne prilagaja nikomur in na vrhuncu svoje kariere ustvari film, ki bo razdvojil občinstvo.