Ameriška igralka Julia Louis-Dreyfus je širšemu občinstvu najbolj poznana po vlogi ekscentrične Elanie v kultni humoristični nanizanki Seinfeld in lahko bi rekli, da večina gledalcev še danes, skoraj četrt stoletja po zaključku omenjenega sitcoma, v igralki še vedno vidi tisto prikupno nevrotičarko iz 90. let. S tega vidika njen najnovejši celovečerec, fantazijska drama Tuesday, pozitivno šokira: Louis-Dreyfusova namreč postreže s svojo daleč najbolj kompleksno, čustveno intenzivno in ganljivo predstavo v karieri, ki bi jo morala uvrstiti med resnejše kandidatke za številne filmske nagrade, med drugim tudi oskarja. Režijski prvenec Daine O. Pusić se sicer dotika pogosto obravnavane tematike soočanja z izgubo bližnjega in mučnega procesa žalovanja, vendar pri tem ubere popolnoma svež in provokativen pristop, saj med drugim razkrije brutalno iskrena občutja človeka, ki je razklan med življenje in smrtjo, zanikanjem in sprejemanjem ter odpuščanjem in krivdo. Osrednji junakinji filma sta Zora (Louis-Dreyfus) in njena hudo bolna hčerka Tuesday, ki je večino dneva priklenjena na posteljo in naveličano čaka na svojo smrt. Ta pride v obliki velikanske papige, ki dvojico pošlje na meditativno potovanje skozi prostor in čas, kjer se morata soočiti z neizogibno (in kruto) resničnostjo njune situacije. Pusićeva z uporabo domiselne in bogate simbolike, ganljive glasbe in zasanjane atmosfere gledalcu odpre pogled v nadrealistično vesolje, ki ga bolj kot razum napajajo čustva, zato se zna zgoditi, da bo globoka metaforičnost zgodbe za nekatere gledalce prevelik zalogaj. Na srečo film občasno prekine resnobnost s prefinjenim humorjem, ki pa nikoli ne izniči dramatičnega naboja ganljive zgodbe. Tuesday je specifičen film za specifično občinstvo, a tisti, ki ga bodo sprejeli z odprtimi rokami, se bodo na koncu veselili pristne čustvene katarze.

Christan ima vse. Je čeden, urejen, prikupno sramežljiv in dedič premožnih pokojnih staršev, ki živi v njuni velikanski in razkošni vili. Zato je razumljivo, da lahko preko spletnih aplikacij za zmenkarije hitro ujame privlačno dekle kot je Sigrid, ki pa že na prvem zmenku spozna Christianovo bizarno skrivnost; ta namreč živi skupaj s Frankom, moškim, nadetim v pasji kostum. Pravilni pristop do ogleda norveške črne komedije Good Boy je ta, da njeno zgodbo dojemamo kot čisti absurd, pa četudi se delno naslanja na resnično kulturo ljudi, ki v nošnji živalskih kostumov in vzpostavljanju dominance najdejo sredstvo za sproščanje eksotičnih seksualnih fetišev ; režiser in scenarist Viljar Boeja se sicer te kulture neposredno ne dotika in tudi ne zapravlja veliko časa s pojasnjevanjem motivov za dejanja osrednjih likov (kar je moteče), ampak gledalca povabi, da uživa (kolikor je to pač mogoče) v nizanju absurdnih situacij, ki neprestanom prekinjajo dokaj realističen tok pripovedi o pasteh sodobnih zmenkarij, kjer udeležence mika predvsem lep izgled in denar. Film je najmočnejši predvsem v subtilnem serviranju črnohumornih šal in pikrih dialogov med glavnima junakoma (odlična Gard Lokke in Katrin Lovise Opstad Fredriksen), prav tako pa se Boe ne boji gledalca postaviti v neprijeten položaj in mu še vedno dati dovolj razlogov za spremljanje dogajanja. Vseeno pa se zdi, da bi Good Boy lahko bil bolj razdelan in poglobljen film, saj je razvoj zgodbe dokaj površinski, še bolj moteč pa je prehod iz črne komedije v psihološki triler, kjer film nenadoma izgubi pogum in se ne upa več prepustitit absurdnosti (z izjemo izvrstnega zadnjega prizora, ki zgodi doda ščepec potrebne sprevrženosti). Good Boy je tako film, ki rahlo razočara, vendar pa še vedno ohrani dovolj strupenosti in duhovitosti, da bo zaposlil gledalčevo pozornost.