Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Without Home: Forever Longing…

O izvajalcu Without Home ni veliko znanega, razen tega, da gre za skrivnostni kolektiv iz ZDA, ki preigrava ultratemačni in depresivni black metal. Forever Longling… je prvi plošček omenjenega izvajalca, na katerem boste našli pet komadov, katerim je skupna klasična black metal struktura; vsak se namreč začne z umirjenim, skorajda melodičnim akustičnim inštrumentalom, ki vzpostavi melanholično atmosfero, nakar zvok naglo mutira v jezen, produkcijsko nespoliran in žilorezen krik pristne black metal bolečine. Plošča tako ni namenjena vedrim trenutkom, ampak bo še kako prišla prav v tistih trenutkih, ko se poslušalec želi brez zadržkov prepustiti lastni bolečini in izliti svojo dušo na plano skozi ušesa. Without Home je depresivni, insomnični in na trenutke paranoični iztisek tegobe, izražene skozi hrupno glasbo in tisti, ki iščete uteho v zvoku, katerim vam šepeta, da ni nič hudega, če želite objeti lastno žalosti. Mojstrovina bolečine, ki bo rešila marsikatero zlomljeno dušo.

Cult of Extinction: Gnosis of the Wicked

Po treh letih premora je nemški black / death metal demon Cult of Extinction, sicer projekt možakarja po imenu Void, udaril z novo ploščo Gnosis of the Wicked. Ta se začne z mračnim elektronskim inštrumentalom, ki ga že po nekaj minutah preglasi jezna kitara, kar je reprezentativen primer tega, kaj nas na plošči čaka; kratki in udarni komadi, ki pod plastmi atmosferičnega black metal grmenja skrivajo death metal kruljenje ter na trenutke doomovske kitare. Preprost, vendar učinkovit recept, zaradi katerega bo plošča Gnosis of the Wicked prepričala vsakega gorečega oboževalca bolj ekstremnih oblik že tako dovolj ekstremne glasbe. Cult of Extinction je projekt, ki so mu koncept uničenja, jeze in nasilja nekakšna vrsta meditacije, zato ni presenetljivo, da je pričujoči album dokaz nečesa, kar lovi idealno ravnotežje med poglobljenim in direktnim. Po domače povedano; album je enako globoko kot tudi udaren in četudi s svojim zvokom ne odkriva tople vode in dostavi točno tisto, kar se od Voida pričakuje, gre še vedno za plato, ki njegovih dolgoletnih oboževalcev ne bi smela razočarati.

Cryptae: Capsule

Nizozemski duet Cryptae ima na svoji Bandcamp strani pod oznakami zapisano vse možno; black metal, death metal, nu metal, post death metal in še kaj bi se našlo. Četudi je v ekstremnem metalu prepletanjem žanrov nekaj običajnega, se zdi, da Cryptae dostavljata nekakšno nelogično in brezidejno zmešnjavo stilov. In priznati je treba, da se album Capsule začne nekoliko bizarno; Pearl iz naspidiranega elektronskega vložka izbruhne v nekakšno nu metalsko žaganje, podkrepljeno z death metal kruležem, vse pa je še dodatno začinjeno z živahno punkovsko energijo. Se sliši čudno? No, saj tudi je; Capsule je čudaška mešanica vsega možnega, hkrati pa presenetljivo koherentna in jasno začrtana zbirka komadov, ki niso namenjeni meditiranju, ampak razbijanju glave ob zid. Res je neverjetno poslušati album, katerega sestavni elementi mu sprva niso ravno v korist (kdo bi si sploh upal mešati elektroniko, death metal in nu metal?), vendar ju dvojica združi v edinstveno glasbeno izkušnjo. Ker gre za posebne vrste album, je kakopak za pričakovati, da marsikomu slišane kombinacije ne bodo povšeči, kar je razumljivo, toda glede na to, da sta Cryptae imela velike možnosti, da iz ploščka ustvarita neposlušljivo zmedo, jima je eksperimentiranje zelo dobro uspelo.

Chestcrush: Apachtheia

Na britanskem otočju znova grmi. Počrnjen death metal trio Chestcrush svojemu imenu primerno nima namena za seboj pustiti veliko živih in najnovejši plošček oz. EP Apachtheia je zgovoren dokaz, zakaj si zasedba zasluži takšno ime. V osnovi imamo opravka z atmosferičnim, vendar jeznim in brutalnim black metalom, katerega strupene kitare in jekleni bobni preglasijo tako kruleči kot cvileči vokali, ki se medsebojno bojujejo za prevlado nad poslušalčevimi ušesi. Rezultat tega so trije komadi, ob katerih je težko zaspati, saj vas bodisi napolnijo s pristno death metalsko energijo, ali pa vam v domišljiji naslikajo podobe, zaradi katerih lahko zbolite za nespečnost. Prva pesem Misery. Decline. Death. se s svojim počasnim tempom ter globokim vokalom močno spogleduje z zvokom modernega doom metala, temu pa doda še energijo, zaradi katere devet minut, kolikor komad traja, mine v hipu. Nič slabša ni skladba The Despiser, kateri je domače tudi hitro menjavanje tempa ter preskoki med počasno mračnostjo ter naspidirano brutalnostjo, zadnji komad Repression pa predstavlja hkrati presenečenje kot tudi najboljši del plošče; gre za več kot 10 minut trajajoči mračni ambiental, ki navkljub ponavljajočemu zvoku ustvari prav posebno vzdušje, ob katerem rohnenje kitar sploh ni potrebno. Simpatična mala ekstremna plošča.

Drudkh: All Belong to the Night

Kot že pojejo ptički, v Ukrajini trenutno divja vojna, katere izid je pod velikim vprašajem in navkljub temu je skupina Drudkh izdala svojo najnovejšo ploščo All Belong to the Night, ki je sestavljena iz zgolj štirih komadov v skupni epski dolžini 45 minut. Skupina je znana po mešanju različnih zvočnih stilov in razpoloženj, ki ustvarjajo prav posebno in z besedami težko opisljivo atmosfero. Prav nič drugače ni na novem albumu in že uvodni komad The Nocturnal One predstavi vse adute zasedbe; kar se začne kot hitro, jezno in celo melodično deathmetalsko kričanje, se kmalu spremeni v upočasnjeno atmosfersko kitarsko glasbo, ki se spogleduje z elemeni mračnega folka. V podobnem vzdušje mine tudi preostanek albuma; Windmillis se npr. začne z zborovskim petjem ter aktustično kitaro, temu pa (znova) sledi neusmiljeno glasen death metal, ki ne popušča vse do zadnje minute. Preostala dva komada sledita tem bizarnim in očarljivim kombinacijam, končni rezultat pa je plošča, ki jo lahko opišemo z mnogimi besedami, le z dolgočasno ne. Njeno mojstrsko prepletanje različnih stilov in razvejana struktura posameznikov komadov namreč poskrbijo, da zvok nikoli ne zaide v pretirano ponavljanje ali monotonost. All Belong to the Night je tako še ena izvrstna plošča ukrajinskih mračnjakov, ki bo ljubiteljem ekstremne glasbe več kot pisana na kožo.

Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Panzerfaust: The Suns of Perdition, Chapter III: The Astral Drain

Panzerfaust je kanadski ekstremni black metal kolektiv, ki s svojo glasbo povsem upraviči svoje imene; panzerfaust je namreč znamenito nemško antitankovsko orožje za časa 2. svetovne vojne. Zasedba je znana po preigravanju sila atmosferičnega, težaškega in počasnega black metala, ki se bolj kot na agresivno in hitrost osredotoča na grajenje vzdušja in prebujanja najbolj destruktivnih plasti človekovih emocij. Njen najnovejši plošček, The Sund of Perdition, Chapter III: The Astral Drain, ne bi mogel ugledati luči sveta ob bolj primernem času; živimo v dobi pandemij, duševnih stisk, paranoje, radikalnosti, okoljskih katastrof in vse ostale navlake, ki nas morebiti peljejo proti koncu človeštva. A če nič drugega, bomo apokalipso pričakali, kot se spodobi; s ploščo, ki že od samega začetka nakaže, da z njo ni šale. Panzerfaust so namreč ustvarili dobre tričetrt ure dolgo spremljavo močvirskega in atmosferičnega black metala, ob katerem propad morebiti ne bo tako mučen kot bi si sprva predstavljali. Jasni in agresivni vokali, strupene kitare, neusmiljeno bobnanje in fenomenalno temačno vzdušje nikoli ne izgubijo na energiji in prepričljivi zloveščnosti. Mojstrovina pogube.

Clavicvla: Degeneracy of the 5th Density

Sveži plošček italijanskega ambientalnega black / death metal demona Clavicvla se začne z Wrath, enim od najbolj zlovešče zvenečih introv v zgodovini ekstremnega metala. In če menite, da gre od tod naprej s ploščo samo še (dobesedno) navzgor, se ne bi mogli bolj motiti; Degeneracy of the 5th Density je 45 minutni izlet v najbolj perverzne, destruktivne, pohotne in strašljivo temačne predele človeške eksistence in poslušalci se tej uničujoči sladkosti ne moremo upreti. To ni plošča, ki ponuja klasično izkušnjo za poslušalčeva ušesa, ampak deluje kot organska temačna zgodba, razdeljena na več poglavij, ob katerih svet okoli človeka postane nekaj odvečnega, nepomembnega in pomilovanja vrednega. Black metal se tokrat ne izraža preko strupenih kitar, vreščečih vokalov in neusmiljenega marša bobnov, temveč zgolj s počasno, zloveščo in po svoje sila privlačno dark ambiental elektronsko godbo, ki pričara nepozabno vzdušje iz najbolj ekstremnih in – naslovu plošče promerno – degeneriranih grozljivk, ki jih piše življenje. In ob takšnih godbi je trpljenje vedno lažje.

Cult Burial: Strife

O skupini Cult Burial je bilo na tem blogu že marsikaj napisanega: “Gre za britanski black / death / doom metal trio, ki se je prvič formiral leta 2020 v Londonu in ga mnogi opisujejo kot brutalno godbo znotraj scene ekstremnega metala, ki ne prisega zgolj na agresijo, hitrost in surovost, temveč veliko svoje pozornost nameni tudi grajenju atmosfere. Zaradi tega so pesmi zasedbe nekakšna izkušnja za poslušalca, ki je pripravljen na težke glasbene zalogaje in razmišlja izven okvirjev tradicionalnega dojemanja glasbe in njenega ustvarjalnega doprinosa.” Skupina je sredi vročinskega vala izdala čisto svežo pesem Strife, ki bi jo na najbolj preprost način opisali kot tipični Cult Burial material; srednje hiter tempo, pospremlljen s krulečim vokalom ter za skupino značilnim temačnim vzdušjem, ki diši po apokalipsi, uničenju in vsem, kar spada vmes. Je torej pesem mojstrovina? Za oboževalce zasedbe verjetno bo, za tiste manj redne poslušalce pa bo povsem spodoben in kompetentno odigran death doom, ki bogati britansko ekstremno metal sceno. In glede na to, da Cult Burial zahtevajo specifičnega poslušalca, je njihova misija, da navdušijo svojo bazo oboževalcev, več kot uspešno opravljena.