Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Necrodeity: Left Emanations & Death Over Kalikshetra

Necrodeity, indijski war noise trio iz Kalkute je na sceni prisoten že točno desetletje, vendar pa je šele letos postreglo s svojimi prvimi albumi v pravem pomenu besede. Natančneje; kar z dvema in sicer EP-jem Left Emanations in posnetkom v živo Death Over Kalikshestra. In četudi vam ime zasedbe ne pomeni veliko, znotraj indijske underground scene nosi status legende, ki je s svojim zverinskim, umazanim in brutalnim zvokom black / death metala močno prestrašila občinstvo in zaplodila celo vrsto imitatorjev in bendov, ki so se po trojici zgledovali. Omenjena ploščka dajeta jasno vedeti, zakaj si Necrodeity zaslužijo to pozicijo; Na EP-ju smo priča 20 – minutnemu aktu t.i. glasbenega terorizma, ki združuje elemente black metal zloveščnosti, death metal agresije, noiserske umazane estetike in nepopustljivega vojnega stanja, ki ne jemlje talcev, ampak dobesedno pokolje vse pred seboj. Tukaj ni prostora za popuščanje in božanje, EP je direkten udarec v glavo, kjer vsaka odprta rana predstavlja užitek za tiste, ki so jim blizu zelo ekstremne oblike metala. Kot že rečeno, pa je Death Over Kalikshetra posnetek koncerta, ki po dolžini slabe ure spominja na klasični album, čeprav še vedno v okvirih indijskega glasbenega barbarizma. In trio v živo zveni še tisočkrat bolje kot na plošči; njihova energija, nepopustljiva agresija in uničujoči hrup sta občudovanja vredni, še posebej zato, ker glasbo zasedbe ne moremo označiti (zgolj) za prazen hrup, ampak za udarno in nonšalantno brco v poslušalceva ušesa, ki bodo krvavela od užitka, če je seveda poslušalec pripravljen na močno dozo indijskega vojnega melosa. Dvojni užitek ekstremnega indijskega war noisa.

Aparthiva Raktadhara: Adyapeeth Maranasamhita

Iz Kalkute prihaja še eno zvočno uničenje, tokrat s strani trojice Aparthiva Raktadhara, ki je sicer relativno mlada (obstaja od leta 2017), letos pa se predstavlja s svojim ploščatim prvencem Adyapeeth Maranasamhita. Na njem boste našli šest ubijalskih komadov v skupnem trajanju slabe pol ure, že od uvodnih taktov naprej pa postane jasno, s kakšno ploščo imamo opravka; Adyapeeth Maranasamhita je zverinska black / death metal klavnica oziroma t.i. s črnimi modricami zaznamovan death metal, ki od vsega najbolj preseneti s kvalitetno produkcijo in premišljeno strukturo posameznega komada. Čeprav so Aparthiva Raktadhara še vedno trdno zasidrani v indijskem undergrondu, plošča pred vami ni zgolj enolično, razglašeno in hromeče nabijanje v prazno, ampak konkretna doza poslušljivega, četudi še vedno uničujočega black death metala, ki pridobiva na moči z vsako klofuto, ki jo nameni poslušalcu. Album bo tako več kot navdušil entuziaste nad glasbenimi ekstremi, ki iščejo godbo, ob kateri se ne bi počutili pomehkužene, hkrati pa jim ne bi krvavela ušesa zaradi slabega zvoka. Adyapeeth Maranasamhita je album, ki vas bo zvočno namlatil na vse možne prijetne načine, vi pa boste ob vsakem udarcu dahnili zgolj… še.

Brahmastrika: Excarnastial Commencination

Še zadnji indijski uničevalni duet Brahmastrika prav tako ne obstaja dolgo, vendar je kljub temu postal nepogrešljiv del indijskega metal undergrounda. Excarnastial Commencination je še ena dobrih 20 minut dolga vaja iz black / death metala, ki pa tokrat ostaja zvest DIY estetiki, kar med drugim vključuje repetetivne zvoke in neprečiščeno produkcijo. Dvojica, ki sestavlja Brahmastriko, postreže s hrupom v pravem pomenu besede, kjer sta black in death metal prisotna zgolj kot fasadi hiše nore družine, znotraj katere vladajo disfunkcionalni odnosi in želja po klanju. Tukaj ni prostora za božanje in leporečenje, Brahmastrika udarita po poslušalčevih ušesih neizprostno, brutalno in uničujoče, pri tem pa se konkretno požvižgata na njegovo udobje in sproščenost. A pod to fasado umazanosti in blage neposlušljivosti se skriva nekaj, kar v svetu glasbe pogrešamo; želja po iskrenem umetniškem izražanju ter pogum pri eksperimentiranju z žanri. Končni rezultat je brutalen, oster in nesramen dokument indijskega war noisa.

Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Thoraxembalmer: Hymns to the Ancient Ones 2022

Britanski one-man black / death metal band Thoraxembalmer (oziroma s pravim imenom S.P. White), črpa navdih iz egipčanske mitologije, znotraj svojega glasbenega izražanja pa namenja pozornost tako atmosferični glasbi kot tudi bolj konvencionalnemu miksu zloveščega black metala, dopolnjenega z deathmetalskimi vokali. Hymns to the Acient Ones 2022 je zbirka pesmi, ki zvesto sledijo elementom moderniziranega black metala; agresivno bobnanje, ki ne popušča vse do zadnje sekunde, hromeče kitare in komaj razločno kruljenje, ki se izgublja v zvočni zmešnjavi uničenja in smrti. S tega vidika bi težko rekli, da Thoraxembalmer ponuja nekaj, kar ne bi slišali iz ostale ponudbe bolj ekstremnih oblik metala, kar pa ni nujno slaba novica. Album je zbirka vzdušnega razgrajanja, ki po stopnji agresije lahko tudi legende kot so Nile pošlje v vrtec, ploščku pa je moč šteti v plus tudi to, da ne traja predolgo in tako poslušalca ne dolgočasi (preveč). Nekaterim komadom je resda moč očitati to, da so si medsebojno preveč podobni, toda na srečo White uspe monotonost prekiniti s temačnim vzdušjem, ki z lahkoto odpravi dolgočasje in repeticijo. Daleč od presežka, vendar okusna plošča za ekstremiste.

Menstrual Goat Semen: In Goats We Trust

O indijskih Menstrual Goat Semen ni veliko znanega z izjemo tega, da sodeč po imenu benda ni povsem jasno, kako resno (če sploh) bi kolektiv morali jemati. Prvi EP z zabavnim naslovom In Goats We Trust je dober četrt ure trajajoča kombinacija zverinskega (oz. bestial) black metala, ki kakopak izpolnjuje vse kriterije namerne neposlušljivosti materiala. Groba produkcija, komaj razločni vokali, strupene kitare, ki preglasijo vse ostale inštrumente ter kruleči vokali, ki se izgubljajo v neurju uničenja in smrti… Menstrual Goat Semen ponujajo to in čisto nič drugega. Pa vendar bi bilo krivično trditi, da je plošček en navaden hrup brez repa in glave (četudi se zdi, da si člani benda to želijo doseči), saj imajo pesmi – recimo temu – začrtano strukturo in navkljub totalni kakafoniji ohranjajo določeno mero koherence. Nenazadnje pa; Menstrual Goat Semen so najverjetneje skupina, katera se ne jemlje preveč resno, zato tudi ni smisla, da bi poslušalci ravnali kaj drugače.

Destrowar: Angelcunt Destruction & Demoniac Retribution

Destrowar je turška zvočna eksotika, o kateri je znano zgolj to, da gre za black / death metal trio, ki je za tematska izhodišča posvojila satanizem, vojno in – kakopak – antikrščansko “izročilo”. Zasedba je trenutno zaplodila zgolj dva demo posnetka Angelcunt Destruction & Demoniac Retribution in treba je priznati, da je kvaliteta posnetkov – glede na to, da gre za demo albuma – presenetljivo visoka in primerna za izdajo “pravega” albuma. Na obeh demo ploščkih je moč najti zverinski metal, ki bolj kot na koherenci in melodičnosti prisega na brutalnost in razgrajanje, ki do poslušalca ne čuti nobenega usmiljenja. Izdelka je tako težko ločeno ocenjevati, saj oba puščata podoben vtis in sledita pumpanju t.i. “fuck everything” odnosa do vsega obstoječega. Preprosto povedano; oba demo albuma sta primerna glasbenih odpadnikom in ljubiteljem brezkompromisnega, čudaškega, avantgardnega in surovega underground metala, kjer se zdi, da je meja med nevarnim načinom življenja in unikatnim glasbenim izražanjem zelo tanka. Zunaj tega kroga oboževalcev pa se zdi, da Destrowar ne bodo pridobili veliko simpatij.