The Boys, televizijska adaptacija serije istoimenskih stripov avtorjev Gartha Ennisa in Daricka Robertsona, ne bi mogla ugledali luč sveta ob bolj primernem trenutku; mračna, politično nekorektna in nasilna superherojska satira je predstavljala osvežitev znotraj žanra, ki je navkljub orjaški popularnosti leta 2019 kazal znake kreativne utrujenosti, vsebinske recikliranosti in predvsem vse bolj osladnega prikaza superherojev kot moralno neoporečnih polbogov, ki vedno opravljajo delo v imenu dobrega. The Boys vse to obrne na glavo in se igra z možnostjo tega, kaj bi se zgodilo, če bi superheroji začeli zlorabljati svoje moči in jih uporabili za vzpostavitev tiranskega avtoritativnega režima. Serija spremlja skupino človeških odpadnikov na čelu s ciničnim Billyjem Butcherjem (Karl Urban), ki skuša zrušiti multikorporacijo Vaught, ki skrbi za medijsko promocijo superherojske skupine Sedem pod vodstvom populističnega, manipulativnega in sadističnega Homelanderja (Antony Starr). Serija v petih sezonah odrezavo in prebrisano smeši ne zgolj superherojske klišeje, ampak tudi našo obsedenost s superheroji, obenem pa (še posebej v zadnjih dveh sezonah) vleče vzporednice z napetim družbenim ozračjem sodobne “trumpovske” Amerike. Glavne odlike serije so fenomenalen igralski ansambel (Starrova srhljiva interpretacija Homelanderja uvršča lik med ene od najboljših zlikovcev v zgodovini televizije), vedno živahno dogajanje, dober smisel za humor in mnogo nepredvidljivih zapletov, ki znajo biti enako šokantni kot tudi napolnjeni s pristnim suspenzom. Pri četrti in peti sezoni je sicer moč čutiti rahel upad kvalitete v pisanju, saj so epizode prenasičene s cenenimi gagi, straničnim humorjem, nevmesnimi stranskimi štorijami ter vse bolj plitko satiro, ki pogosto spominja na slabe skeče iz Saturday Night Live. Navkljub nepopolnosti in zdrsom v kvaliteti pa je The Boys serija, ki je preveč zasvoljiva in frajerska, da bi gledalec nad njo obupal tudi v najšibkejših momentih.

Pošast za železno zaveso je šestdelna serija režiserja in scenarista Tomaža Gorkiča, močno navdihnjena z zločini zloglasnega slovenskega serijskega morilca Metoda Trobca, ki je med letoma 1976 in 1978 umoril pet žensk in njihova trupla zažgal v krušni kmečki peči na njegovi domačiji v Dolenji vasi. Serija sledi življenju težavnega Metoda Štrbca (odlični Svit Stefanija), ki odrašča v turobnem podeželskem okolju povojne Jugoslavije in se že od malih nog zapleta v kriminal in različna nasilna dejanja, hkrati pa se v njem prebujajo močni ubijalski impulzi, ki ga postopoma speljejo na morilski pohod po državi. Filmi in serije, ki prikazujejo življenja (resničnih) serijskih morilcev, se pogosto soočajo s težavo, da zaidejo v območje žaljive eksplotacije ali celo prikritega glorificiranja klavcev, ki so v očeh javnosti žal pogosto obravnavani kot skoraj pop ikone, Pošast za železno zaveso pa na srečo ni ne prvo, še manj pa drugo. Gorkičeva serija je vsekakor temačna, nasilna in groteskna, toda njen fokus je predvsem na prikazu srhljivega psihološkega portreta človeka, ki je dovolj časa strmel zlu naravnost v oči, da ga je to kmalu posrkalo vase. Prvih nekaj epizod sicer trpi za občasno nerodnimi dialogi, zelo očitnim majhnim proračunom, ki je ekipo verjetno prisilil k (pre)kratki dolžini epizod (posledica tega je, da so nekateri deli Metodovega življenja zelo površinsko raziskani) ter nekaterimi lesenimi igralskimi predstavami, toda nekje na polovici serija vendarle uspe ujeti zadovoljiv tempo, ki ga vzdržuje vse do zaključka sezone. Vzdušna atmosfera, nekater fenomenalni igralci (poleg Stefanije zasijejo predvsem Saša Pavlin Stošić kot Metodova mama, Marko Mandić in Andrijana Boškoska), iz epizode v epizodo boljši tempo in dialogi ter tehnična izpiljenost naredijo iz sicer standardne zgodbe o serijskem morilcu nekaj, kar dobro lovi ravnotežje med zanimivim in morbidnim. Pošast za železno zaveso je za slovenske razmere kompetentno narejen izdelek, ki ne odkriva tople vode, hkrati pa ne postreže z nečim slabim in ponuja dovolj zanimanja za nadaljni razvoj Metodove krvave življenjske zgodbe.