Tommy Wisseau je človek, za katerega lahko rečemo, da je v svoji karieri imel bistveno več sreče kot pameti; njegov celovečerni prvenec The Room, ki je sprva ostal neopažen, tekom leta pa je njegova priljubljenost močno narasla, je bil realiziran predvsem zaradi močne volje ljudi, ki so bili pripravljeni sprejeti vsako Wisseaujevo egocentrično norost. Rezultat tega je bila spektakularna polomija, ki pa je zaradi svoje izrazite bizarnosti in na nek način očarljive Wisseaujeve iskrenosti postala (upravičeno) eden najbolj citiranih in priljubljenih filmov vseh časov, ki je bil ravno toliko zanič kot tudi strašansko zabaven. Wisseau, ki ga je uspeh filma dvignil (vsaj za kratek čas) med zvezdnike, po čemer je verjetno hrepenel, je svoj občutek za tako slabo, da je že dobro kasneje skušal unovčiti še enkrat preko šestdelne (menda) humoristične serije Neighbours, ki spremlja vsakdanje pripetije ekscentričnih prebivalcev stanovanjskega bloka, Wisseau pa se tokrat pojavi v dveh vlogah upravitelja stavbe in donjuanovskega frajerja. Kot že rečeno, je bil The Room na vseh ravneh slab film, ki pa je navkljub temu uspel biti tako čudaški in zabaven, da se mu je težko upreti. Tega za serijo Neighbours žal ne moremo reči, saj je ta – milo rečeno – obupna; s tehničnega vidika ima cel kup napak (zanič zvok, zmedena montaža, begajoča kamera, obupna svetloba in nasploh grozljivo amaterska produkcija), medtem ko je na ravni vsebine dobesedno nič od niča. Igralske predstave so obupne, humor infantilno otročji (kolikor je sploh moč razumeti dialoge), posamezne epizode brez jasne rdeče niti in nasploh se zdi, da Wisseau tokrat zapravlja gledalčev čas. Če je film The Room navkljub svoji slabi kvaliteti znal zabavati in kratkočasiti, je Neighbours muka od serije, ki uspešno cefra gledalčevo potrpljenje in živce. Z drugimi besedami; serija je dokazala zgolj to, da je Wisseau svojo zmagovalno formulo pokuril že leta 2003 in da mu gledalci v drugo ne morejo več nasesti.

Štiridelna Netflixova miniserija Adolescence se začne udarno; v realnem času spremljamo, kako policija v neimenovanem angleškem mestu navsezgodaj zjutraj vdre v hišo družine Miller in aretira najmlajšega člana, 13 – letnega Jamieja, ki je glavni osumljenec v preiskavi umora njegove sošolke Katie. Kar se sliši kot absurdna premisa, se kmalu spremeni v kruto resničnost, pred katero si sodobni starši venomer zatiskajo oči; da to, da njihov otrok ostaja po cele dneve doma za računalnikom, še ne pomeni, da je na varnem. Posebnost pričujoče miniserije, ki jo je mogoče “požreti” v enem kosu, je ta, da so posamezne epizode posnete v obliki neprekinjenih kadrov, kar dogajanju doda potrebno napetost; že v prvi epizodi je naravnost mučno spremljati objokanega Jamieja, ki ga na silo odvedejo na policijsko postajo in podvržejo celi seriji zasliševalnih tehnik, medtem ko njegova družina (na čelu z očetom, ki ga fenomenalno odigra Stephen Graham) nemo spremlja grozo, katere nikakor ne uspejo razumeti. Adolescence je strašansko napeta in pretresljivo emocionalna miniserija, ki se ne dojema več kot opozorilo, ampak kriči na vest gledalcev po vsem svetu, ki so (vsak na svoj način) odgovorni za glorifikacijo nasilja, toksične moškosti in predvsem pogostega pobega nerazumljenega posameznika (v tem primeru otroka) v svet virtualne resničnosti, kjer nanj prežijo lažne novice, verbalno nasilje in nove oblike huliganstva. To je svet, ki je še kako resničen in na dosegu rok vsakogar izmed nas, to dejstvo pa dela pričujočo miniserijo tako pretresljivo. In ta resničnost je tako kruta, da gledalci niti ne potrebujemo vedeti, če je Jamie resnično umoril svojo sošolko ali ne, saj to niti ni poanta zgodbe. Srhljivo avtentične igralske predstave, konsistenten tempo in poglobljena analiza občutljivih družbenih problematik, ki bi jih čezlužniki “razrešili” s sentimentalnostjo in moraliziranje, naredijo iz Adolescence udarno miniserijo, ki služi kot dokaz, da televizija v zadnjih letih doživlja kreativno renesanso, za katero upamo, da še ni rekla zadnje besede.