Serije domače produkcije so bile dolgo časa podvržene prepričanju, da so izjemno nizke kvalitete, zato jih je mnogo zapustilo male ekrane, še preden so tam dodobra zaživele. Ta pomislek javnosti sicer ni neupravičen, saj je v zgodovini Slovenije bilo dlje časa prisotno obdobje, ko je televizija gledalcem ponujala zgolj slaboumne in dolgočasne humoreske z obveznimi “slovenskimi” klišeji kot so neumne blondinke, karikaturni južnaki, bebavi kmetavzarji in kvazi “woodyallenovske” tečnobe z velikim očali. Slovenskim serijam se je še slabše godilo v drugih, bolj resnih žanrih… delno tudi zato, ker teh ni bilo na spregled. Se lahko napamet spomnite kakšne slovenske kriminalne serije? Verjetno ne, pa četudi smo bili v preteklosti deležni večinoma ponesrečenih poskusov tovrstnega žanra. To vrzel skuša sedaj zapolniti šestdelna noir kriminalka Jezero, posneta po istoimenski knjižni uspešnici Tadeja Goloba. Ta v ospredje postavi policijskega inšpektorja Tarasa Birso (Sebastian Cavazza) in njegovo mlado pomočnico Tino Lanc (Nika Rozman), ki raziskuje nenavadni umor ženskega trupla brez glave, pri tem pa stopita na prste številnih osumljencev iz farmacevtskih in političnih krogov. Kot pa se za sodobne kriminalke spodobi, se Birsa sooča tako z osebnimi kot tudi poklicnimi tež avami, saj zaradi svoje nekonvencionalnih in pogosto spornih metod pristane v nemilosti svojih nadrejenih.Kako se torej Jezero odreže kot nov poskus slovenske kriminalke s pridihom po hladnih skandinavskih noir trilerjih? Na poetičen način bi lahko rekli, da je ptica prinesla prve znake pomladi, na njen veličastni prihod pa bo treba še malce počakati. Z olajšanjem lahko rečemo, da je Jezero več kot kompetentno in v skladu z žanrskimi pravili spretno ustvarjena domača serija, ki se sicer ne more primerjati z izdelki svetovne produkcije (kar je bila že vnaprej izgubljena bitka), je pa za slovenske razmere opazen korak naprej k razvoju resnih televizijskih vsebin za odraslo publiko. Vizualna podoba, dopolnjena s hladnimi barvami in širokimi plani zasneženega slovenskega podeželja, odlično zajame temačni duh kompleksne pripovedi o umorih, izdajah, nezvestobi in korupciji, hkrati pa prispeva k ohranjanju tesnobnega ozračja, v katerega so ujeti glavni junaki. Serija se lahko pohvali tudi z dobrim občutkom za suspenz, živahnim dogajanjem (ki se znebi nekaj odvečnih stranskih zgodbic iz romana in naredi zgodbo bolj tekočo) in dobrimi igralskimi predstavami. Mnogi so se sicer zmrdovali nad momljanjem Cavazze, ki ga sam osebno (z izjemo prve epizode) nisem zasledil oz. ni bilo tako problematično, ostali igralci pa svoje delo opravijo povsem zadovoljivo. Resda je v seriji moč najti kar nekaj vsebinskih lukenj in tehničnih nerodnosti, hkrati pa je vpliv skandinavskega noira na trenutke preveč očiten, toda dobra kopija je še vedno boljša od slabe. Jezero je dokaz, da lahko domači prostor postreže s kvalitetno televizijsko produkcijo, če se te lotevajo ljudje, ki so v koraku s časom in se hkrati zavedajo, kaj sploh počnejo.
