Posebne kategorije | RAZGLEDANO

Dolgi črni lasje z značilnim fru frujem. Modre oči. Kraljica drzne mode, ki je kasneje postala nepogrešljiv del S&M in bondage sekusalne revolucije. Trpinčena in zlorabljena ženska. Lepotica, ki je živela v svetu moških zveri. Vse to (in še mnogo več) je bila Bettie Mae Page (1923 – 2008), bolj znana po imenu Bettie Page, ki je v 50. letih s poziranjem za različne fotografe drzno rušila seksualne tabuje in v relativnim kratkem času poleg Marilyn Monroe postala eden od največjih ameriških seks simbolov 20. stoletja. A po bliskovitem vzponu med najbolj zaželjene ženske na svetu, se je Page prostovoljno zavila v anonimnost ter postopoma razkrila svojo tragično življenjsko zgodbo, polno zlorab, nasilja in spopadov s duševnimi težavami

Težavno otroštvo

Bettie Page se je rodila 22. aprila 1923 v Kingsport, Tennesseju kot druga v družini šestih otrok in staršev Edne Mae Pirtle in Walterja Royja Paga. Zaradi slabe gospodarske situacije v državi se je Bettie že kot otrok z družino pogosto selila iz kraja v kraj, hkrati pa je bila po tem, ko je bil njen oče obsojen na dvoletno zaporno kazen zaradi kraje avtomobila, prisiljena skrbeti za svoje mlajše brate in sestre. Ko sta se leta 1933 starša ločila, je Bettie ostala pri mami Edni, ki je za preživetje hodila v dve službi; podnevi je bila frizerka, ponoči pa uslužbenka v pralnici perila. Materina prizadevanja, da bi otrokom uredila dostojen dom, niso naletela na plodna tla, zato se je odločila, da Bettie in njeni dve sestri pošlje za leto dni v lokalno protestansko sirotišnico. Navkljub ločitvi je oče ostal v stiku s svojimi otroci, še posebej Bettie, katero naj bi – po njenih besedah – začel pri 13. letih spolno zlorabljati.

Skozi bedo, kateri je bila Bettie priča kot otrok in kasneje najstnica, je moč razumeti, zakaj se je že tako mlada zaljubila v svet hollywoodskega glamurja in šovbiznisa. Ambicije, da bi nekoč uspela kot filmska igralka, je vzela resno in se sama naučila šivanja oblek, ustvarjanja različnih frizur in nanašnja vseh možnih vrst make-upa. Po končani srednji šoli leta 1941 si je sprva želela postati učiteljica, vendar je te namere kmalu opustila in se popolnoma prepustila sanjam, da bi postala filmska igralka. V istem času je tudi spoznala svojega prvega moža Williama E. Neala, s katerim je bila poročena pet let.

Na poti do kraljice drzne erotike

Želje, da bi postala filmska igralka, so jo leta 1947 pripeljale do odločitve, da se preseli v New York, kjer je sprva opravljala dela v tajništvu različnih podjetih, dokler ni leta 1950 po naključju srečala policista Jerryja Tibbsa, ki se je v prostem času preživljal kot fotograf. Tibbs je v postavi Bettie opazil potencial za bodočo manekenko in ji celo brezplačno pomagal pri izdelavih prvih modnih portfolijev, hkrati pa je močno vplival na njen ikonični videz črnolaske s fru frujem, ki je zakrival velik del njenega visokega čela. Konec 40. let pa je Bettie začela slediti trendu sodelovanja v t.i. fotografskih klubih, ki so pod pretvezo promoviranja “umetniških” fotografij pogosto promovirali pornografsko vsebino in nad številnimi dekleti izvajali dokaj odkrito seksualno eksplotacijo. Bettie je kljub temu brez težav izpeljala celo serijo golih poziranj in zelo hitro postala eden od najbolj prepoznavnih modelov ameriške erotičnega fotografije, njen obraz pa se je pojavil v moških revijah kot so Wink, Eyefull, Titter in Beatuy Parade.

50. leta so bila za Bettie zelo dejavna; spoznala je fotografa Irvinga Klawa in se spustila v svet pin-upa in BDSM fotografije, veliko pozornosti pa je namenila tudi promoviranju prav posebne mode, imenovane bondage. Ta je bila tedaj med moškimi zelo priljubljena oblika “ekstremne pornografije” (ekstremne vsaj za 50. leta), kjer so ženske pozirale v črnem spodnjem perilu, usnjenih kostumih in visokih petah, kot pripomočke pa so uporabljale vrvi ali biče, s katerimi so uprizorile žgečkljive predstave po željah klientov; včasih so pozirale kot žrtve ugrabitve, spet drugič pa kot dominantne ženske (oz. dominatrix), ki se spolno “izživljajo” druga nad drugo. Velja omeniti, da tako fotografije kot filmi niso vsebovali elementov klasične pornografije in razen golote niso vključevali nobenih spolnih aktov. Bettie je preko omenjenih medijev postala kraljica bondage mode, četudi je sama priznala, da je v zasebnem življenju ni nikoli prakticirala.

Vzpon na vrh in nenaden konec kariere

Leta 1953 se je Bettie začele resneje ukvarjati z igro v gledališču in na televiziji, četudi so bile njene vloge zreducirane na plesalke in statistke brez besedila; med drugim je nastopila v kabarejskem filmu Striporama (hkrati je bila tudi njena edina govoreča vloga) in dveh filmih, ki jih je režiral že omenjeni fotograf Klaw. Leta 1954 je nadaljevala s poziranjem za fotografije in postala zvezda njenega najbolj znanega fotošutinga Jungle Bettie v floridskem parku za divje živali, kjer se je med drugim slikala popolnoma gola v družbi dveh gepardov, nadela pa si je tudi spodnje perilo iz leopardje kože, ki si ga je sama ustvarila. Fotografije so zbudile pozornost Hugha Hefnerja, ustanovitelja slovite revije za moške Playboy, ki jo je angažiral kot model za koledar, kjer je nastopila kot zajčica meseca januarja 1955. Na še eni od njenih najbolj popularnih fotografij je znova pozirala popolnoma gola z zgolj božičkovo kapo na glavi, medtem ko je poželjivo klečala pred praznično jelko. Istega leta je bila Bettie okronana za svetovno miss pin-up fotografije, hkrati pa si je prislužila naziv Kraljice bokov in Črnega angela. S kariero fotomodela in bondage dekleta je nadaljevala vse do leta 1957, ko je nenadoma izginila iz oči širše javnosti.

Kaj je botrovalo njeni odločitvi, da prekine kariero vse bolj priljubljenega fotomodela? Razlogov naj bi bilo več, toda mnogi so prepričani, da jo je močno prizadel tragični incident, ko se je mlajši moški med bondage seanso, domnevno zasnovano na podlago njenih fotografij in videjev, ponesreči zadušil. Dogodek je Bettie menda tako močno zaznamoval, da je dobesedno čez noč zapustila svet modne industrije, se spreobrnila v katoličanko in začela novo življenje na Floridi. V 60. letih je delala za številna katoliške organizacije (med drugim je želela odpotovati kot misijonarka v Afriko, vendar so jo zavrnili zaradi njenih številnih zakonov, ki so se končali z ločitvijo), medtem ko se je v 70. letih spopadal s hudimi duševnimi težavami; leta 1978 je doživela hud živčni zlom in fizično napadla svojo tedanjo najemnico, zdravniki pa so ji diagnosticirali akutno shizofrenijo, zaradi katere je pristala na 20 – mesečnem zdravljenju v psihiatrični bolnišnici. Leta 1982 se je Bettie zapletla v še en nasilni incident, ki jo je znova pripeljal na sodišče, ki pa jo je zaradi zmanjšane prištevnosti spoznalo za nedolžno in poslalo na novo zdravljenje v bolnišnico, iz katere je bila izpuščena leta 1992.

Ponovno v ospredju

Pri Bettiejini karieri je najbolj ironično to, da je zanimanje za njene fotografije in filme skozi leta naraščalo, še posebej takrat, ko je sama živela daleč stran od žarometov slave in se spopadala s propadlimi zakoni in psihičnim težavami. V 80. letih, ko je seksualna revolucija začela propagirati vse bolj liberalnejše oblike spolnosti, med katerimi je bil tudi bondage in BDSM, je Bettie (znova) postala modna ikona; med ženskami je poraslo zanimanje za fru-fru pričeske, mnoge pa so obsedeno kupovale bondage opremo, ki so jo popularizirale Bettijine fotografije. Ves ta čas se Bettie ni zavedala njene slave, saj je živela v popolni anonimnosti, pogosto na robu preživetja in brez denarja. Do svojih slavnih fotografij je vedno ohranjala pričakovano dualen odnos; kot “ponovno rojena” katoličanka se je teh sprva sramovala in je celo trdil, da te ne predstavljajo njenega pravega “jaza”, medtem ko je v 90. letih priznala, da na svojo kariero modela gleda bolj naklonjeno. “Bolje pozirati v spodnjem perilu kot pa sedeti šest ur za mizo in tolči s prsti po tipkalnem stroju.”

Bettie je umrla za posledicami srčne napada 11. decembra 2008, stara 85 let.

Keillers Park je park, ki se nahaja v Gothenburgu, drugem največjem švedskem mestu na zahodu države. Hkrati gre za prizorišče enega najbolj okrutnih zločinov iz sovraštva, za katerim sta stala vodilna figura švedskega melodičnega black metala Jon Nödtveit, frontman zasedbe Dissection ter njegov prijatelj Vlad. Tedaj 22 – letni Jon in 20 – letni Vlad sta v noči iz 21. na 22. julij leta 1997 ustrelila mladoletnega homoseksualca Josefa Bena Meddourja, katerega trupla je bilo odkrito dan pozneje. Četudi je dvojica sprva zanikala umor, je kmalu zatem popustila pritiskom policije in zločin priznala. Na odmevnem sojenju je Jon prejel osem, Vlad pa deset let zaporne kazni.

Truplo umorjenega Meddourja so našli na dnu vodnega stolpa, njegova identiteta pa je bila sprva neznana. Kasneje je njegov obraz prepoznala ženska policistka, saj je velikokrat trčila nanj na trgu Svingeln, kjer je pogosto osvajal mlade moške. O njegovem življenju sicer ni veliko znanega; bil je alžirskega porekla in živel na Švedskem že deset let, zapleten pa je bil tudi v burno razmerje z moškim, s katerim se je pogosto kregal. Policija je tako najprej vrgla sum na žrtvinega partnerja, saj je ob truplu odkrila tudi torbo in kapo, ki sta taistemu partnerju pripadala, prav tako pa ni imel alibija. Po desetih dneh pa so fanta zaradi pomanjkanja dokazov izpustili.

Naslednja na seznamu osumljencev je bila teroristična organizacija GIA oz. Alžirska oborožena islamska skupina, ki je pokojnika želela v svojih vrstah, vendar je ta sodelovanje zavrnil. Navkljub intenzivni preiskavi policija ni uspela najti dovolj močnih povezav med omenjeno organizacijo in umorom. Za nekaj mesecev je tako preiskava umora zašla v slepo ulico. Nov premik, ki je posledično vodil tudi do razrešitve umora, se je zgodil šele 15. decembra. Tedaj je na stockholmsko policijsko postajo prispela ženska, da bi prijavila nasilno obnašanje njenega fanta Vlada, ki jo je med drugim pogosto pretepa ter grozil s smrtjo. Hkrati je omenila, da sta se Vlad in njegov prijatelj Jon pred njo hvalila glede umora Meddourja ter da ve, kje se nahaja morilsko orožje. Policija je nemudoma odredila aretacijo Jona in Vlada, ki sta – kot že rečeno – vpletenost v umor sprva zanikala, kasneje pa je Jon vendarle priznal krivdo.

Okoliščine samega zločina so bile dokončno razkrite. V noči iz 21. na 22. julij sta Vlad in Jon skupaj s svojimi prijatelji popivala po Gothenburgu in nekje proti jutri krenila domov. Na pol poti do doma in v neposredni bližini kraja, kjer so se pogosto zbirali geji, sta naletela na Meddourja, ki je dvojico spraševal, če sta satanista in če be se lahko pridružil kultu, kateremu pripadata. Jon je bil tedaj že velika zvezda švedske metal scene, ki je bil tudi tesno povezan s satanizmom ter skrivnostno skupino Tempelj črne luči, katera prepričanja so bila povezana z vero v koncept kaosa, brezčasno in brezmejno dimenzijo, hkrati pa se je močno spogledovala z satanizmom. Jon in Vlad, sta Meddourja sprva zavrnila, vendar jima je ta vztrajno sledil, zato sta povabila k sebi domov. Na poti do tja jima je Meddour zaupal, da je homoseksualec, kar je Jona in Vlada močno zmotilo, zato sta skovala načrt; mladega geja sta prepričala, da bi krenili v Keillers park in tam nadaljevali debato o satanizmu, pred tem pa je Jon iz svojega stanovanja vzel pištolo ter elektrošok. Ko je trojica prispela v park, je Vlad najprej napadel Meddourja z elektrošokom, vendar mu ga ni uspelo paralizirati, med begom pa ga je s pištolo ustrelil v hrbet in v glavo. Mnenja o tem, kdo je streljal, so deljena; Vlad je trdil, da je Meddourja ustrelil Jon, slednji pa obratno.

Zločin je medijsko močno odmeval v javnosti in prelil še več olja na goreče debate o škodljivem vplivu metal glasbe na družbo, še posebej na mlade ljudi. Situacija je bila še toliko slabša, ker je šlo za umor iz sovraštva, to pa je sprožilo ugibanja o tem, kako tesno so povezani metal glasba, homofobija, nacizem in satanizem. In glede na to, da je že drugi val norveškega black metala poskrbel za medijske senzacije z organiziranimi požigi cerkva in nasilnimi obračunavanji med bendi, se je skandinavski metal konec 90. let znašel pod močnim pritiskom javnosti, vendar je na srečo preživel.

Spomin na okrutni zločin pa ostaja kot opomin za prihodnje generacije.