Mnogi se sprašujejo, na kateri točki je nekdaj neuničljivi superherojski imperij Marvel začel izgubljati naklonjenost tako kritiko in predvsem publike? Nekateri menijo, da se je padec začel takoj po epskem zaključku s spektaklom Avengers: Endgame, spet drugi pa so mnenja, da se je Marvel ustrelil v koleno s prenasičenostjo materiala tako na malih kot velikih zaslonih. In morebiti je v tem, da je Marvel s širitvijo superherojskega vesolja na področje televizijskih nadaljevank, tudi nekaj resnice, kar je še posebej razvidno po ogledu serije She-Hulk, v kateri spremljamo kaotično karierno in zasebno življenje ambiciozne odvetnice Jennifer Walters (Tatiana Meslany), sicer sestrične ikoničnega zelenskastega orjaka Hulka, ki se občasno spremeni v svoj superherojski “alter-go” She-Hulk. Nadaljevanka skuša imitirati odštekani stil odvetniških humoresk kot je Ally McBeal, hkrati pa ostati zvesta superherojskemu izročilu in ponuditi iskren portret sodobne ženske v tridesetih, ki išče ravnotežje med zahtevno kariero, iskanjem pravega moškega in soočenjem s še vedno močno patriarhalno in seksistično družbo. Vse te namere se izkažejo za čisto laž že v prvi epizodi, ki hitro vzpostavi ton preostanka sezone; She-Hulk je serija, nasičena s pokroviteljskim kvazifeminističnim poflom na ravni filmov Grete Gerwig, resnično obupnimi šalami, enodimenzionalnimi in plitkimi liki, cenenimi posebnimi učinki (kar je šokantno, glede na to, da je ena epizoda serija domnevno stala 25 milijonov dolarjev), monotono akcijo ter dolgočasno zgodbo, ki se bolj kot na razvoj osrednjega lika zanaša na metanje epizodnih vlogic bolj znanih Marvelovih likov kot sta Daredevil, Abomination in Wang. Kar pa je še najhujše; glavna junakinja, za katero bi nam moralo biti mar, se izkaže za egocentrično, narcisoidno in privilegirano karieristko brez všečne osebnosti. She-Hulk je brez kančka dvoma ne zgolj najslabša Marvelova serija, ampak hkrati tudi dno dna omenjene nekdaj zelo uspešne superherojske franšize.

Situacija, ko človek postane tarča pogosto duševno neuravnovešenega zalezovalca, je bila v filmih in serijah že neštetokrat predelana in ravno zato je vse težje najti načine, s katerimi te zgodbe ne izpadle prežvečene in generične. In včasih je že dovolj, če navdih črpaš iz lastnega življenja, tako kot je to storil škotski komik Richard Gadd v napol avtobiografski miniseriji Baby Reindeer, mešanici črne komedije in psihološkega trilerja, kjer Gadd skozi bizarno zgodbo o neuspešnem stand-up komiku Donnyju Dunnu popisuje osebne izkušnje tako z neuravnovešeno zalezovalko kot spopadi z demoni travmatične preteklosti. Donny, ki ga odigra Gadd kar sam, se sooča s celim kupom težav; zaradi poraznih stand-up nastopov se je prisiljen preživljati kot natakar v majhnem pubu, živi skupaj z materjo svojega bivšega dekleta, hkrati pa je v neprestanem konfliktnem odnosu z lastno seksualnostjo. Povrhu tega pa si na glavo nakoplje tudi neuravnovešeno zalezovalko Martho, ekscentrično in osamljeno žensko, ki začne postopoma vdirati v njegovo zasebno življenje in nadlegovati tako na ulici kot na družabnih omrežij. Povedati še kaj več o pričujoči miniseriji bi bilo narobe, saj Baby Reindeer uživa v naglem spreobračanju gledalčevih pričakovanj in razbijanja iluzije o tem, da videz razkrije človekovo pravo osebnost. Kar se sprva odvija kot triler o zalezovanju in klasični obsedenosti, se kmalu spremeni v kompleksno psihološko študijo, ki med drugim tematizira posledice spolne zlorabe, fizičnega in psihičnega nasilja ter še marsičesa, saj gre – kot že rečeno – za izredno nepredvidljivo, šokantno in na trenutke sila neprijetno osebno zgodbo, katere temačnost sprosti dobršna doza prefinjenega britanskega črnega humorja, čeprav ta nikoli ne izniči dramatičnega učinka serije. Seveda pa vse to ne bi bilo možno brez perfektnih igralskih kreacij, kjer poleg Gadda zasije tudi Jessica Gunning kot Martha, ki uspe pri gledalcu zbuditi enako mero sočutja kot tudi strahu. Baby Reindeer je ena najboljših miniserij vseh časov in še eno zlato poglavje v zgodovini televizijske renesanse.