V 11. epizodi 3. sezone nadaljevanke Twin Peaks smo že od uvodne minute vrženi v vrtinec kaotičnih dogodkov; Becky ugotovi, da jo njen nasilni mož vara, zato na pomoč pokliče svojo mater, natakarico Shelly in ji ukrade avtomobil ter pri tem skoraj povozi. Pred aretacijo jo reši Bobby Briggs, ki je tudi njen oče, med pogovorom v restavraciji pa je razkrito tudi to, da je Shelly v razmerju z lokalnim kriminalcem Redom. Pri tem delu epizode je najbolj fascinantno to, kako nam Lynch približa like in njihove usode, pa četudi so bili dosedaj zgolj bežno omenjeni, še posebej Becky. A kljub temu Lynch ne bi bil to, kar je, če tega dela ne bi zaključil na misteriozen način; zgodi se čudaška nesreča s strelnim orožjem, v kateri Bobby naleti na histerično starejšo žensko, ki trdi, da se ji mudi na družinsko srečanje, medtem ko ji v avtomobilu dela družbo vidno bolno dekle, ki izgleda kot pravi zombi. Morebiti je to napoved, da se sile Črne Lože vračajo v Twin Peaks in da je mesto tik pred izbruhom nadnaravne nevarnosti? To namreč izpostavi Gospa s Hlodom, ko ta pokliče namestnik Hawka in mu sporoči, da ga bo vsak njegov naslednji korak pripeljal bliže k ognju. Vsi pa vemo kaj to pomeni.

Enako čudaško, če ne še bolj, se odvija del zgodbe z agentoma Gordonom, Alfredom in Cooperjevo tajnico Diane, ki prispejo na kraj, kjer naj bi osumljenec v umoru knjižničarke Ruth Davenport naletel na majorja Briggsa. Med obiskom nenavadne lokacije se zgodi marsikaj; Gordon na nebu opazi velikanski portal, ki bi morebiti predstavljal vstop v drugo dimenzijo, alternativno resničnost, o kateri je bilo govora nekaj epizod nazaj. Prav tako je za trenutek moč opaziti gozdarje iz 8. epizode, ki v Gordonovi viziji stojijo na stopnišču, ki močno spominja na tisto iz hiše zakoncev Palmer, vendar gre najverjetneje za lokacijo trgovine, ki je bila ustvarjena med atomsko eksplozijo leta 1945. Omenjeni gozdarji kot prinašalci zla vse pogosteje (in tudi bolj nasilno) vstopajo v naš svet in zdi se, da bodo prihodnje epizode še posebej mračne.

In zdaj še najbolj provokativni del celotne sezone; agent Cooper je še vedno ujet v telo Dougieja Jonesa, vendar pa se zdi, da bo tega kmalu osvobojen, še posebej, ker Lnych izpostavi motiv češnjeve pite, Cooperjeve najljubše sladice. Seveda pa je v tem trenutku nemogoče predvideti kdaj (če sploh) bomo imeli priložnost videti starega Cooperja. 11. epizoda je tako nedvomno ena mojih najljubših, saj ponudi mnogo novih informacij, se večino časa posveča dogajanju v mestecu Twin Peaks in njegovim prebivalcem, hkrati pa poskrbi za nekaj zabavnih momentov, še posebej s strani odbitega Jamesa Belushija.

Deseta epizoda nove sezone nadaljevanke Twin Peaks je na informativni ravni precej skopa in marsikateri gledalec bo pomislil, da Lynch zgolj zapravlja naš čas (po svoje je to razumljivo), vendar to ne drži. O sami zgodbi je podanih zgolj nekaj sicer pomembnih informacij; izkaže se, da je nadzor nad stekleno škatlo iz prve epizode odobril zlobni Cooper in najverjetneje z namenom, da bi dobremu Cooperju preprečil enostaven vstop v našo realnost. Gre za izredno zanimiv preobrat v zgodbi. Velja še omeniti nenavaden prizor, ko agent Gordon Cole (Lynch) trči ob srhljivo vizijo Laure Palmer, kar pomeni, da je njen duh še vedno močno živ ne zgolj med prebivalci Twin Peaksa, ampak tudi tistimi, ki so v njeno smrt vpleteni zgolj posredno. Četudi je bil ta vidik zgodbe v nadaljevanki izpostavljen večkrat, je vedno znova fascinantno videti mogočnost Laure Palmer.

Ena od osrednjih tem pričujoče epizode je nasilje, še posebej nad ženskami, ki ga izvaja diabolični Richard Horne, sicer Benjaminov vnuk in (najverjetneje, četudi ni potrjeno) sin Audrey Horne. Med oboževalci je vse pogostejša teorija, da je zlobni Cooper pred odhodom iz bolnišnice v Twin Peaksu posilil nezavestno Audrey in da je Richard v bistvu tudi njegov sin. Ta teorija ni ravno napačna, saj je Richard vedno prikazan kot podivjan in neodgovoren mulc, ki krši zakon, v stanju omame hladnokrvno povozi otroka, izsiljuje lastno družino za denar in pretepe babico, kar je še posebej mučen prizor. Lynch je tiste sorte filmar, ki ne pozna cenzure in noče obrniti kamere stran od grozot, ki jih ženski liki doživljajo. Ne zato, ker bi v njih užival, ampak ker bi z avtocenzuro zgolj zmanjšal ostrino zgodbe, katero želi posredovati.

Edina, ki predstavlja luč upanja v svetu nasilja, je Laura. “Laura je ključ,” dahne bolna Gospa s Hlodom in zdi se, da bo nadaljevanka naslednji teden prešla na novo stopnjo razvoja (morebiti se tudi Cooper prebudi iz svoje navidezne kome?) in postregal s čim oprijemljivejšim kot tokrat. Upajmo.