RAZGLEDANO

Potem, ko je Christopher Nolan zaključil megauspešno trilogijo o ikoničnem DC-jevem junaku Batmanu in s tem za vedno spremenil zgodovino superherojskega žanra, so se tako kritiška smetana kot tudi občinstvo spraševali o filmarjevem naslednjem projektu, ki je bil dobri dve leti skrbno zavit v tančico skrivnostnosti. Interstellar se je napdovedoval kot Nolanov najbolj ambiciozen in oseben projekt v karieri, ki naj bi v žanru znanstvene fantastike pustil enak pečat kot Kubrickova klasika 2001: A Space Odyssey. Takšna predvidevanja se zdijo pretirana, vendar pa končni izdelek resnično vleče intelektualne vzporednice s Kubrickovim epom, četudi je Nolanova medgalaktična pustolovščina še vedno podrejena pravilom hollywoodskega blockbusterja. Film je postavljen v distopično prihodnost, ko našemu planetu grozi ekološka katastrofa in spremlja skupino astronavtov pod vodstvom nekdanjega pilota Cooperja (Matthew McConaughey), ki potujejo skozi črno luknjo, da bi našli nov planet, primeren za naselitev človeštva. Že od prvega kadra naprej je jasno, da je Nolanov film nekaj prav posebnega, še posebej s tehnične plati, kateri je težko karkoli očitati; široki plani prostranega vesolja, privlačno skrivnosten videz planetov in razkošna fotografija so pospremljeni z nepozabno glasbo Hansa Zimmerja, domiselnimi praktični učinki in izpiljenim zvokom. Igralske predstave so vse po vrsti prav tako odlične (še posebej se izkaže McConaughey v svoji najbolj kompleksni in emocionalni vlogi v karieri), medtem ko je scenarij tipično “nolanovski”, kar bi znalo gledalce razdeliti, saj imamo znova opravka z obilico razlagalnih dialogov, ki so na trenutke preveč znanstveni oz. robotski in zgodbi odvzamejo nekaj čustvenega naboja. Nekatere bo zmotila tudi pretirana dolžina skoraj treh ur in zapletenost zgodbe v zadnji tretjini, vendar pa je Interstellar kot celota presunljiv vizualni spektakel, ki dobro lovi ravnotežje med intimno dramo o temeljnih eksistencialnih vprašanjih in grandioznim epom o reševanju sveta. Nolanov najbolj ambiciozen projekt v karieri, ki skoraj vedno zadane v polno.

Ob naslovu filma The Devil’s Advocate bi vsakdo najprej pomislil na izraz hudičev odvetnik, ki velja za tistega, ki želi v debati izzvati nasprotno stran, pa četudi z argumenti, katerim sam sploh ne verjame. Pa vendar film režiserja Taylorja Hackforda, posnetega po istoimenskem romanu Andrewa Neidermana, svoj naslov jemlje bolj dobesedno, saj zgodba odpira vrata v svet odvetnikov, kjer je verjetno vsakdo za uspeh prisiljen sprejeti kakšno “pogodbo s hudičem”. To doleti tudi glavnega junaka, uspešnega mladega odvetnika Kevina Lomaxa (Keanu Reeves), ki je znan po tem, da dosedaj ni izgubil še nobenega primera, kar zbudi pozornost prestižne newyorške odvetniške firme pod vodstvom karizmatičnega Johna Miltona (Al Pacino), ki mu ponudi delo. Kevin in njegova žena se hitro preselita v New York in začneta uživati v novem življenju, polnem glamurja in astronomskih zaslužkov, vendar pa kmalu postane jasno, da se za zidovi Miltonove firme skriva nekaj zloveščega. The Devil’s Advocate je zanimiva kombinacija klasičnega sodnega trilerja ter okultne grozljivke, ki odpira zanimivo vprašanje o tem, kako močna je Hudičeva roka pri vodenju človeka skozi labirint sprejemanja moralno spornih odločitev. Ta del zgodbe vsekakor uspešno pride do izraza, še posebej po zaslugi odličnega Reevesa, ki se je v 90. letih pogosto srečeval z očitkom, da je preveč lesen (predvsem zaradi slabega nastopa v grozljivki Bram Stoker’s Dracula), vendar pa je v Hackfordovem filmu izredno dinamičen in svojemu liku daje ogromno večplastnosti. Film je hkrati dovolj kratkočasen, živahen in obarvan s črnim humorjem, da venomer ohranja spodoben nivo gledljivosti. Škoda le, da bi glede na ves potencial lahko bil mnogo več, vendar se pogosto zaduši v cenenih posebnih učinkih, pomanjkanju strašljive atmosfere, plitkem simbolizmu ter nadležno teatralni predstavi veterana Pacina, ki skuša lik enodimenzionalnega zlikovca Miltona poglobiti s teatralnostjo, vendar mu žal ne uspe. The Devil’s Advocate je tako film, ki s seboj nosi veliko poglobljenih moralnih dilem, vendar se na koncu zadovolji s tem, da je za lase privlečena zabava za preganjanje dolgčasa.