RAZGLEDANO

Found footage oz. filmi z najdenimi posnetki predstavljajo prav poseben filmski žanr, ki skuša doseči visoko stopnjo realističnosti na način, da gledalec spremlja dogajanje skozi oko kamere, katero v rokah drži eden od glavnih junakov. Omenjeni žanr oz. podžanr, ki se je najbolj uveljavil v grozljivkah, je sicer vzklil že v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja, četudi se je uveljavljal v kombinaciji s tradicionalnim načinom snemanja. Filmi z najdenimi posnetki so postali globalni hit šele leta 1999 z nepričakovano filmsko uspešnico The Blair Witch Project, minimalistično grozljivko o treh študentih, ki med snemanjem dokumentarca o lokalni čarovnici izginejo v gozdovih, leto dni kasneje pa policija odkrije posnetke njihovih zadnji dni, ki so javnosti predstavljeni v obliki pričujočega filma. Film je v blagajnah zaslužil več kot 150 milijonov dolarjev, vse ostalo pa je zgodovina, ki jo bomo zabeležili v naslednjem kratkem članku.

1. Težavni začetki

Eden od prvih filmov, ki se je delno posluževal tehnike prikazovanja zgodbe skozi oči glavnega junaka, je psihološki triler Peeping Tom iz leta 1960, v katerem kot osrednji lik nastopa serijski morilec, ki s kamero snema prestrašene obraze svojih žrtev, preden te umori. Leta 1971 imamo še en primer sicer podzvrsti žanra najdenih posnetkov; t.i. mokumentarec oziroma izmišljena zgodba, prikazana v formi dokumentarca. Govora je o filmu Punishment Park, kjer skupina filmarjev dokumentira policijsko in vojaško nasilje nad skupino aktivistov, ki jih ameriška vlada pošlje v skrivni zapor sredi puščave. Pravkar omenjena filma bi lahko uvrščali med pradeda žanra najdenih posnetkov, medtem ko bi za deda lahko brez težav označili kanibalsko grozljivko Cannibal Holocaust iz leta 1980, katero je režiral italijanski režiser Ruggero Deodato. Razvpiti film o skupini filmarjev, ki se odpravi v amazonsko džunglo, da bi navezala stik z lokalnim ljudožerskim plemenom in pri tem izgine neznano kam, je ob izidu dvignil ogromno prahu, še posebej zaradi številnih prizorov brutalnega nasilja in pobijanja živali (te so bile tudi v resnici zaklane v namene prehrane), kar je režiserja Deodata pripeljalo celo na sodišče. Film je večinoma posnet v tradicionalni obliki, vendar pa to v drugi polovici prekinejo prizori, posneti skozi oči kamere enega od članov ekipe filmarjev. In ravno ta del filma je mnogo gledalcev prepričal, da je priča resnični zgodbi. Do konca 90. let je bil žanr najdenih posnetkov potisnjen v ozadje, čeprav se je na vsake toliko časa pojavil kakšen predstavnik; mokumentarna vojna drama 84 Charlie Mopic (1989), igrana ponazoritev enega najbolj zloglasnih domačih videoposnetkov na temo ugrabitve nezemljanov UFO Abduction (1989) in razvpiti francoski mokumentarec Man Bites Dog (1992), v katerem filmska ekipa sledi vsakdanjemu življenju ekscentričnega najetega morilca.

2. Rojstvo in poporodni krči

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/2/26/Blair_Witch_Project.jpg

Kot je bilo že omenjeno na začetku; vzpon filma z najdenimi posnetki se je pričel v drugi polovici 90. let, četudi se glede tega mnenja stroke in javnosti razdeljena. Leta 1998 je izšla predelava filma UFO Abduction, tokrat pod naslovom Alien Abduction; Incident in Lake County, istega leta je luč sveta ugledal srhljivi mokumentarec The Last Broadcast, leto dni kasneje pa gverilski šoker The Blair Witch Project. Zadnja dva filma se ponašata s podobno premiso (skupina ljudi se izgubi v gozdu) in računata, da bosta prestrašila gledalca z imitiranjem resničnosti, toda v vseh pogledih je TBWP film, ki je populaziral žanr in nenazadnje tudi danes velja za enega najboljših filmov z najdenimi posnetki. Po komercialnem uspehu TBWP je filmska industrija kakopak zavohala nov način za hitro služenje denarja; zato ni presenetljivo, da je kmalu zatem nastal t.i. prvi val filmov z najdenimi posnetki kot so The St. Francisville Experiment (skupina lovcev na duhove preživi noč v zakleti vili), Strawberry Estates (ista zgodba kot prej), Blackwood Evil (novinarka in snemalec preživita noč v hiši, ki naj bi skrivala vhod v pekel), The Collingswood Story (fant in dekle komunicirata preko IRC chata in ugotovita, da ona živi v hiši, ki je pripadala satanističnemu kultu), In Memorium (na smrt bolni mladenič snema zadnje dni svojega življenja in pride na sled duhu njegove maščevalne matere), August Underground (posneti krvavega pohoda sprevrženega serijskega morilca), The Wicksboro Incident (dva filmarja raziskujeta ozadje nenavadnega izginotja teksaškega mesteca Wicksboro), Alone With Her (psihopatski zalezovalec namesti kamere v stanovanje svoje naslednje žrtve), Infection (kamera policijskega vozila spremlja invazijo nezemljanov), žanr najdenih posnetkov pa je občasno zašel na področja bolj družbeno angažiranih projektov kot sta Gang Tapes (mladenič s kamero beleži nasilni vsakdan v črnskem getu) in Zero Day (video dnevnih dveh najstniških izobčencev, ki načrtujeta pokol na svoji srednji šoli). Velika večina omenjenih filmov ni dosegla večjega komercialnega uspeha, je pa kljub temu dvignila tlakovala pot razvoju drugega vala.

3. Paranormalno

Paranormal Activity je leta 2007 zaznamoval vzpon drugega vala filmov z najdenimi posnetki in poskrbel za pravo kreativno revolucijo znotraj žanra. Nadnaravna strašljivka režiserja Orena Pelija o paru, katerega preganja nevidna demonska sila, je s preprostim konceptom in zanašanjem na praktične učinke uspela prestrašiti gledalce po vsem svetu in postati velikanska finančna uspešnica. Pravzaprav je po vplivu uspela preseči celo TBWP in šele s Pelijevim filmom so najdeni posnetki postali ne zgolj popkulturni fenomen, ampak tudi donosna tržna niša. Zato ne preseneča, da je PA dobil kar pet nadaljevanj, njegovo formulo uspeha pa je včasih bolj, drugič manj uspešno želelo replicirati nešteto filmov kot so Grave Encounters (šarlatanski lovci na duhove preživijo noč v zapuščeni norišnici), The Last Exorcism (poklicni izganjalec hudiča se loti svojega zadnjega podviga), Cloverfield (velemesto napade Godzilli podobna pošast), V/H/S (antologija krajših filmov z najdenimi posnetki), Evidence (izletniki odkrijejo vojaško bazo, kjer izvajajo skrivne eksperimente), Creep (ekscentrični čudak išče kandidata za najboljšega prijatelja), Exists (skupina mladih postane tarča Big Foota), The Taking of Deborah Logan (dementno starko obsede nadnaravna sila), studio Asylum, ki se preživlja z lansiranjem cenenih različic filmskih uspešnic pa je celo posnel kar štiri filme z najdenimi posnetki (Paranormal Entity, 8132 Gacy House, The Exorcist Tapes, 100 Ghost Street: The Return of Richard Speck). Sočasno s filmi z najdenimi posnetki pa je poraslo tudi število mokumentarcev kot so Lake Mungo (duh umrlega dekleta straši svojo družino), Cropsey (dva filmarja raziskujeta urbano legendo, povezano z resničnim serijskem morilcem Andrejem Random) in The Tunnel (skupina raziskovalnih novinarjev se izgubi v kanalizacijskem sistemu pod mestom Sydney).

4. Najdeni posnetki na tujem

Popularnost filmov z najdenimi posnetki je predvsem z uspehom filma Paranormal Activity prebila meje ZDA in se razpasla po celem svetu. Tako se je produkcija začela razvijati na Japonskem (Noroi, Okaruto, POV, Paranormal Activity: Tokyo Night, Avstraliji (Lake Mungo, The Magician), Nemčiji (The Dark Area, Basement), Italiji (Doc 33., The Gerber Syndrome The Entity), Rusiji (The Ghost from Havrino), Španiji (REC 1 & 2), Tučiji (franšiza Dabbe), Grčiji (Subconcious) in celo na Hrvaškem (Naprata).

5. Zaključek

Dandanes se sicer zdi, da je žanr najdenih posnetkov bolj ali manj v zatonu, toda v “podzemlju” letno nastane več kot 100 celovečercev, da o kratkometražnih izdelkov niti ne govorimo. Dejstvo je, da je film z najdenimi posnetki moč posneti za praktično nič denarja, z malo ekipe in dobršno mero iznajdljivosti, zato ni presenetljivo, da se omenjene tehnike lotevajo predvsem neodvisni filmarji.

Ko gledalec / bralec sliši ime Clive Barker, lahko pričakujemo samo eno; kri. Ogromno krvi. Barkerjevi romani in kratke zgodbe so značilno napolnjene z bizarnimi motivi, grotesknimi podobami in predvsem hektolitri krvi, kar je še posebej izrazito v njegovi kultni literarni in filmski klasiki Hellraiser. A navkljub mnogim ekscesom Barker uspe ohraniti določeno mero sofisticirano in misterija, zaradi česar njegova proza skoraj vedno zadane v polno, medtem ko filmske adaptacije iz takšnih ali drugačnih razlogov postrežejo z dokaj mešanimi rezultati. The Midnight Meat Train, posnet po Barkerjevi istoimenski kratki zgodbi, se naslovu primerno odvija na nočnem metroju, kjer se že več desetletij za mnogimi potniki izgubi vsaka sled, policija pa je prepričana, da je na delu serijski morilec po imenu Mesar. Ambiciozni fotograf Leon (Bradley Cooper) poskuša neke noči ujeti nepredvidljive podobe utripa velemesta in pri tem naleti na mrkega velikana (Vinnie Jones), zaposlenega kot mesar in pogostega potnika razvpitega nočnega metroja. Leon začne po seriji nenavadnih dogodkov sumiti, da je velikan tisti, ki stoji za skrivnostnimi izginotji, sledi pa ga kmalu pripeljejo do šokantne razkritja. The Midnight Meat Train je tipična Barkerjeva filmska poslastica, ki na več mesetih pretirava, dramatizira in včasih celo nenamerno spravi v smeh, toda takšna kombinacija stilov ni nujno slaba novica; film se namreč zaveda svoje nepretenciozne narave in zato postreže s preprosto zgodbo, površinskimi liki ter redkimi šokantnimi preobrati, na srečo pa ima tudi na svoji strani mnogo adutov, nujnih za kvalitetno žanrsko zabavo. Eden od njih je nedvomno igralska zasedba, kjer še posebej močan vtis pusti sicer pogosto lesen Vinnie Jones v vlogi zlikovca, saj so njegova orjaška postava, mrk, prazen pogled ter robotsko premikanje dovolj, da gledalcu poženejo strah v kosti. Film je uspešen tudi na področju ohranjanja suspenza in da najde ustrezno ravnotežje med krvavimi orgijami ter visokim suspenzom, ki se močno spogleduje z nekaterimi Hitchcockovimi klasikami (seveda pa jih niti približno ne doseže), zgodba pa je obarvana s temačnim urbanim vzdušjem in tempom, ob kateri slabi dve uri mineta, kot bi mignil. The Midnight Meat Train je kvalitetna žanrska zabava za ljubitelje gravža.