RAZGLEDANO

Z velikanskih uspehom American Horror Story in True Detective so antologijske serije postale nekakšen modni trend, še posebej v žanru grozljivk. In kdo drug bi se lahko lotil tovrstnega podviga kot priznani mehiški filmar Guillermo del Toro, ki v svojih filmih že od nekdaj goji ljubezen do enako čudovitega, bizarnega kot tudi grozljivkega? Del Toro se v najnovejši osemdelni seriji Cabient of Curiosities predstavlja kot izvršni producent ter ustvarjalec preprostega, vendar učinkovitega koncepta; združi osem režiserk in režiserjev, ki so še posebej vešči v žanru grozljivk (Guillermo Navarro, Vincenzo Natali, David Prior, Ana Lily Amirpour, Keith Thomas, Catherine Hardwicke, Panos Cosmatos in Jennifer Kent) ter jim prepusti, da ustvarijo bodisi izvirne zgodbe bodisi adaptacije znamenitih kratkih zgodb in novel raznolikih piscev. Ena od posebnosti pričujočega serije, da si lahko gledalec ogleda epizode v naključnem zaporedju, saj med seboj niso povezane in nudijo raznovrstne stile grozljivk; od psiholoških srhljivk, ki se dotikajo najbolj temačnih predelov človeške duše, kar dveh adaptacij kratkih zgodb mojstra kokzmične groze H.P. Lovecrafta, klasičnih zgodb o pošastih in demonih, misteroiznih kriminalk, morbidnih satir pa vse do surrealnih klavnic, ki bi Davida Cronenberga delale ponosnega. Drugače povedano; Cabinet of Curiosities je zbirka najbolj odštekanih, provokativnih in temačnih izletov v žanr grozljivk, katere povezuje del Toro kot nekakšen Vergil, ki gledalcu na začetku vsake epizode predstavi, kaj ga čaka na poti skozi metaforični ali dobesedni pekel. Ker gre za antologijo, je pričakovano, da so nekatere epizode boljše od drugih (po mnenju pisočega se najbolje odrežejo vložki Natalija, Amirpourjeve, Thomasa in Kentove), vendar gre hkrati za eno redkih serij tega formata, kjer bi težko rekli, da je kakšna epizoda slaba ali odveč in tudi v najšibkejših poglavjih bo gledalec našel marsikaj zanimivega oz. vrednega pozornosti. Obrtniška spretnost režiserjev in režiserk, odlične igralske predstave, vsebinska raznolikost, unikatni pripovedovalni prijemi in venomer prepričljivo srhljivo vzdušje so glavni aduti del Torove serije, ki dokaže, da je žanr grozljivk živ tako na velikih kot malih platnih.

Tobias Lindholm je danski filmar, ki je med drugim spisal moderne mojstrovine kot sta Hunt in Drunk, v katerih je blestel Mads Mikkelsen, letos pa se predstavlja s svojim prvim angleško govorečim filmom The Good Nurse. Psihološki triler temelji na zločinih resničnega serijskega morilca Charlija Cullena, ki je med letoma 1988 in 2003 kot medicinski brat v številnih bolnišnicah umoril več kot 40 pacientov, čeprav naj bi bila neuradna številka žrtev mnogo višja. Velja omeniti, da fokusa pričujočega film ni na Cullenovih zločinih, ampak prikazu kratkotrajnega prijateljstva med morilcem (Eddie Redmayne) in na srcu bolno medicinsko sestro Amy (Jessica Chastain), ki po seriji nepojasnjenih smrti pacientov v njeni bolnišnici ter sproženi policijski preiskavi začne sumiti, da je njen novi prijatelj nekako vpleten v tragedije. The Good Nurse bi pogojno lahko označili za film o neobičajnem prijateljstvu, ki se zaradi bizarnih zunanjih okoliščin znajde na preizkušnji, vendar je ta pristop tokrat povsem razumljiv; filmi, ki prikazujejo resnične serijske morilce, so vedno dvorezni moralni meč, toda pričujoči izdelek je v prvi vrsti emocionalna zgodba medicinske sestre, ki najde uteho v navidez dobrosrčnem zaupniku, za katerega se izkaže, da še zdaleč ni to, za kar se predstavlja. Poleg tega pa Lindholm izpostavi še en zanimiv in bistveno bolj družbenokritičen vidik zgodbe o tem, kako je bil Cullen v preteklosti zaposlen v številnih bolnišnicah, ki so imele sume, da je vpleten v smri pacientov, vendar je bil njihov edini ukrep, da so Cullena vrgle na cesto oz. si ga podajale kot teniško žogico. Čustveni in družbenokritično naboj sta kompetentno vstavljena v resda konvencionalno in rahlo površinsko, vendar odlično odigrano in napeto dramo, ki svoje adute skriva v odličnih igralskih predstavah Chastainove in Redmayna in napetem temačnem ozračju. Z drugimi besedami; The Good Nurse je več kot priporočljiv ogled za ljubitelje filmov, posnetih po resničnih zločinih.