Družinska psihološka drama night, Mother, sicer filmska priredba istoimenske gledališke igre Marshe Norman, pred gledalca postavi situacijo, ki predstavlja nočno moro za vsako skrbno mater; kako preprečiti smrt svojega otroka, če si je ta odločen vzeti življenje? S to dilemo se nekega večera soočita Jessie (Sissy Spacek) in njena mati Thelma (Anne Bancroft), ki preživljata težko obdobje v svojem življenju; prva se spopada z agresivnimi epileptičnimi napadi, hudo depresijo in propadlim zakonom, druga pa skuša s ciničnim humorjem in nastopaško samozavestjo skriti dejstvo, da ni nikoli ljubila svojega moža, še manj pa razumela hčerkino težavno psihično stanje. Gledalci v realnem času spremljamo njun (morebiti) zadnji večer, kjer Jessie s sproščeno mirnostjo sprejme predajo nad življenjem, medtem ko skuša impulzivna in kolerična Thelma preprečiti hčerkin samomor na vse možne načine, morebiti tudi s čustveno manipulacijo. night, Mother je film, ki se mu sicer močno poznajo gledališke korenine, kar pri prenosu na filmsko platno zna delovati nerodno, toda te drobne napake odpravi predvsem z osupljivima igralskima predstavama Spacekove in Bancroftove, ki preprečita, da bi zgodba zapadla v razvlečenost, dolgočasje ali monotonost, še posebej pretresljive pa so zadnje minute filma, kjer njuna igra resnično eksplodira v vrtinec iskrenih čustev. Pohvalno je tudi, da se film loteva izredno občutljivih problematik duševnih težav in samomora s subtilnostjo in odgovornostjo, že omenjeni zadnji prizor pa bo marsikaterega gledalca pustil odprtih ust. night, Mother je težak in naporen film, ki pa z gledalcem ostane še dolgo po prihodu odjavne špice.

Studio Hammer, ki je bil ustanovljen leta 1934 in se sprva osredotočal na produciranje noir kriminalk, komedij in pustolovskih filmov, se je v drugi polovici 50. let začel spogledovati s tedaj zelo popularnim žanrom grozljivke, kar se je izkazalo za pametno potezo; studio je v naslednjih dveh desetletjih dominiral v produkcijskih klasičnih grozljivk, ki niso bile zgolj kritiške in komercialne uspešnice, ampak hkrati filmi, ki so se globoko zasidrali v zavest sodobne popkulture, njihov vpliv pa je viden še danes. Dracula, svobodna adaptacija kultnega romana irskega pisatelja Brama Stokerja, predstavlja esencialen film znotraj podžanra vampirskih grozljivk, saj je javnosti prvič predstavil najbolj prepoznavno podobo vampirja; ta ni več očiten krvoločnež in pošast, ampak uglajen, mrakobno šarmanten in z morbidno erotično energijo napolnjen aristokrat, katerega pogosto tiha prezenca prestraši gledalca do kosti. Seveda je za to najbolj zaslužna karizmatična igralska predstava veterana Christopherja Leeja, ki se v filmu pojavi zgolj na vsake toliko časa, vendar je njegova interpretacija Drakule perfektna, saj odlično lovi ravnovesje med hladnim sadizmom in subtilno seksualno lakoto. Film režiserja Terenca Fisherja prepriča s preprosto, vendar razkošno scenografijo, dobrim tempom, izvrstno dostavljenimi prizori strašenja ter za 50. leta impresivnimi posebnimi učinki, ki presegajo celo marsikateri sodobni film. Kjer se filmu malce zalomi, je pri dejstvu, da je bil zelo očitno posnet za malo denarja in pod zahtevami studia, da njegova dolžina ne sme presegati ure in pol; v praski to pomeni, da je večina dogajanja omejena na zgolj peščico lokacij (četudi so te dobro izkoriščene), scenarist Jimmy Sangster pa je bil prisiljen izpustiti ali prilagoditi mnoge ključne dela Stokerjevega romana (menjave glavnih in stranskih likov v primerjavi s knjigo znajo biti precej moteče). Navkljub temu se zdi, da je Fisherjev Dracula včasih bolj, včasih pa manj uspešno premostil svoj omejen proračun in serviral zapeljivo, strašljivo in napeto klasično grozljivko, po kateri so vampirji postali ne zgolj pošasti, ampak zastrašujoči ljubimci.