Vid Šteh

Osemdelna miniserija Under the Bridge sledi trendu obširne popularizacije filmov in serij, ki popisujejo resnične zločine: tokrat je pod drobnogled vzet okruten umor 14-letne Reene Virk iz predmestja Victoria v kanadski provinci Britanska Kolumbija, ki jo je v noči 14. novembra 1997 pretepla in utopila skupina njenih vrstnikov. Tragedija je zaradi dejstva, da je Virkova prihaja iz družine indijskih priseljencev, v javnosti sprožila debate o rasizmu v sicer navidez zelo tolerantni kanadski družbi, hkrati pa je izpostavila resnost problematike ustrahovanja in nasilništva med mladimi. Reenina tragična zgodba je tako občutljiva, da se snemanje serije zdi precej neodgovorna poteza, ki obeta nespoštljivo eksplotacijo in senzacionalnost; na veliko srečno Under the Bridge ni ne prvo ne drugo. Miniserija spremlja Reenin umor in kasnejši lov na morilce skozi oči različnih posameznikov (od priznane novinarke Rebecce Godfrey, ki je o umoru napisana knjigo, Reenine družine, predstavnikov policije pa do najstniške tolpe, ki je zagrešila zločin) in pri tem venomer ohranja spoštljivo distanco, še posebej, ko pogosto daje glas žrtvam zločina (s poudarkom na Reenini družini in njeni burni preteklosti, zaznamovani z rasizmom, medkulturnimi konflikti in lažnimi obtožbami) in pretresljivemu portretu brezciljne in jezne mladine, ki se zaradi želje po pozornosti in sprejetosti prepogosto zateka k nesmiselnemu nasilju in drugih destruktivnim ekscesom. Serijo odlikuje tudi igralska zasedba, kjer pozornost ukradeta Lily Gladstone in predvsem Archie Panjabi v pretresljivi vlogi Reenine žalujoče matere, k še boljšemu rezultatu pa prispevata močan suspenz in odličen izbor glasbe. Zato je tudi nekoliko škoda, da Under the Bridge svoje delo opravi zgolj v skladu s pričakovanji, nikoli pa jih ne preseže; s svojem bistvu gre za dokaj konvencionalno in formulaično kriminalno miniserijo, ki se drži ustaljenih smernic in se v ničemer ne razlikuje od vsebinsko podobnih izdelkov. Drži pa to, da je njena resnična zgodba preveč pomembna, da bi jo gledalec nemudoma pozabil.

Norveški film Dawning je oglaševan kot kombinacija psihološke drame legendarnega Ingmarja Bergmana in kultnega krvave grozljivke The Texas Chainsaw Massacre, kar se sliši kot izredno ambiciozna in mamljiva ponudba. Zgodba filma se vrti okoli treh sester, ki po poskusu samomora najmlajše Kristine odpotujejo v družinsko počitniško hišo sredi gozda, da bi lahko v mirnem objemu narave opravile refleksijo odraščanja v disfunkcionalni družini z večno odsotno in posesivno materjo. Pa vendar časa za celjenje ran ni na pretek, saj se pred hišo nenadoma pojavi neznan moški s prošnjo, da mu pomagajo popraviti avtomobil, s katerim je obtičal na bližnji cesti. Režiser in scenarist Patrik Syversen svojo nalogo jemlje zelo resno in samozavestno; v prvi tretjini večino časa nakloni razvoju osrednjih treh likov in orisu zapletene dinamike njihovih odnosov, pri tem pa je dokaj uspešen, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav, avtentničnih dialogov in vzpostavljanja napete atmosfere, ki je zastopana tudi preko vizualne imitacije Bergmanovih zgodnejših del v črno-beli tehniki. Navkljub občasno razvlečenosti je začetek filma dovolj močan, da zbudi gledalčevo zanimanje, ki pa z nenadno vključitvijo elementov ruralne grozljivke o preživetju začne hitro padati. Dawning je namreč film, ki bi lahko bil boljši, če bi popolnoma opustil prepletanja različnih žanrov in se razvijal kot intimna psihološka oz. družinska drama brez nevmesnih vložkov brutalnega nasilja in pregonov po podeželju. Film z vidika grozljivke preprosto ni dovolj napet ali strašljiv, da bi prepričal oboževalce žanra, pa tudi kot čista drama ima težave z razvlečenostjo (še posebej v drugi polovici) in preobilico dialogov, ki ne vodijo nikamor. Dawning je film, ki se loti občudovanja vrednega podviga, žal pa končni rezultat ni nekaj, kar bo prepričalo večino gledalcev.