Begotten ni film v klasičnem pomenu besede; je bolj izkušnja, ko je človek ujet v podobah sveta, ki spominja na kulise najhujše nočne more. Eksperimentalna grozljivka režiserja in scenarista E. Eliasa Merhigha je bila ob izidu leta 1989 sprva spregledana, kasneje pa je zaradi pogoste omembe, da spada med “enega od najbolj kontroverznih filmov vseh časov” vendarle pridobila na pozornosti, vendar pa je obenem ostala večno polemičen, kar pa je bil njen namen že od samega začetka. Komaj 70 minut dolg in popolnoma nem film, posnet na 16-milimetrski črno-beli trak, ki naredi podobe manj jasne in zato toliko bolj strašljive, sledi globoko metaforični zgodbi o brutalnem samomoru Boga ter rojstvu Otroka, nove materije, ki je obsojena na tavanje po skoraj postapokaliptičnem svetu, kjer vladata brezboštvo in ritualno nasilje. Begotten je moreč, surrealen, gnusen in krvav filmski eksperiment, ki se predaja popolni svobodi umetniškega izražanja in z uporabo starinske tehnologije ustvari nepozabne podobe, ki ne potrebujejo naracije ali dodatnih razlag, saj so že same po sebi dovolj zastrašujoče in neprijetne. Skozi grozljive in moreče podobe pa Merhighe odpira večno aktualne problematike mačehovskega odnosa človeka do narave, srhljivih posledic nasilne kolonizacije in verskega fanatizma. Navkljub mnogim močnim platem pa se zdi, da bi Begotten bolje deloval kot kratki film, saj Merhighe na več mestih po nepotrebnem raztegne zgodbo in njene ponavljajoče motive, kar bo pri marsikateremu gledalcu zbujalo dolgočasje. Begotten je tako nepopoln, vendar avtentičen prikaz pekla na zemlji, ki ne potrebuje trdne naracije ali smiselno strukture, da bi stresla gledalca do kosti. Za izbrane okuse.
