Vid Šteh

David Simon, nekdanji novinar pri časopisu The Baltimore Sun, je prvo polovico svojega življenja namenil avtentičnemu popisovanju življenja kriminalcev in policistov na ulicah mesta Baltimore in med drugim zabeležil svoj prvi uspeh s kultno kriminalno nadaljevanko Homicide: Life on the Street, ki je trajala kar sedem sezon in pobrala cel kup nagrad. Pa vendar je bila omenjena nadaljevanka zgolj generalka za njegov naslednji veliki podvig, s katerim si je v svetu televizije zagotovil “nesmrtnost”; The Wire je natančna in kompleksna proceduralna nadaljevanka, ki na avtentičen način beleži delovanje kriminalnega podzemlja v Baltimoru, tega pa prikaže iz perspektive tako predstavnikov najvišjih mestnih oblasti (župan, občinski svet, direktor policije), policistov kot tudi povsem običajnih ljudi (dilerji, narkomani, njihove družine), ki so vrženi v napeto dogajanje na ulicah. Osrednji zaplet se vrti okoli posebne skupine policistov, kateri odobrijo prisluškovanje telefonov kriminalcem, ki so zavoljo svojega vpliva in močnih “legalnih” povezav skoraj nedotakljivi. Gledalci skozi pet sezon spremljamo lov na vplivnega preprodajalca in kriminalca Avona Barksdala, preiskavo umora mladih prostitutk v pristaniškem zabojniku, tvegan eksperiment skoraj upokojenega policijskega poročnika, ki si prizadeva zmanjšati stopnjo kriminala v mestu, problematično dogajanje na področju šolstva in zakulisje delovanja novinarjev pri mestnem časopisu. The Wire predstavlja unikum na področju televizijskih serij, saj se zavoljo počasnega tempa in nekonvencionalne pripovedni niti odvija skoraj kot t.i. audio-video roman, kar se morebiti sliši kot nekaj zahtevnega, toda serija gledalca posrka vase s privlačnimi liki, fenomenalnim igralskim ansamblom (pozornost ukradejo Dominic West, Idris Elba, Wendell Pierce, Michael K. Williams in Sonja Sohn), črnim humorjem, avtentičnim grobim (recimo temu; uličnim) realizmom ter pogosto presenetljivo poetično spisanimi dialogi. The Wire je tako kreativni presežek, ki služi skoraj kot učbenik za ustvarjanje kakovostnih nadaljevank.

Grozljivka Hellcat, režijski prvenec Brocka Bodella, v prvi tretjini spominja na generični triler o ugrabitvi; Lena (Dakota Gorman) se zbudi močno ranjena v premikajoči se prikolici, ki jo vozi neznani moški. Ta ji zaupa, da jo mora v roku ene ure pripeljati do zdravnika, saj je okužena z boleznijo, ki lahko ogrozi tako njo kot njenega nerojenega otroka. Tekom vožnje začne Lena spoznavati voznikove prave razloge za “ugrabitev” in nekje na polovici se film spremeni v nekoliko drugačno izkušnjo z bistveno bolj kompleksnim zapletom, ki ga mora vsak gledalec izkusiti na lastne oči. Hellcat je šolski primer filma, ki se kompetentno loti nekonvencionalnega pristopa do tematike, ki je v žanru grozljivk že dodobra raziskana (na tem mestu se ne bi spodobilo razkriti preveč vsebine) in ji s tem doda nove in presenetljivo čustvene dimenzije. Prva polovica filma je dokaj minimalistična in omejena zgolj na eno lokacijo (notranjost prikolice); ta del zaradi nekoliko (pre)počasnega tempa od gledalca zahteva nekoliko več potrpežljivosti, vendar Bodell uspe film obdržati nad povprečjem po zaslugi vzdušne atmosfere, dobro izkoriščene omejene lokacije in odlične igralske predstave Gormanove, katere lik preseže stereotipno dekle iz grozljivk, ki ga je potrebno neprestano reševati. V drugi polovici je dogajanje nekoliko bolj “akcijsko”, vendar še vedno prizemljeno in brez odvečnega pretiravanja, končni razplet pa bi sicer lahko bil boljši, še posebej zaradi rahlo antiklimatskega preobrata. Toda takšne napake so pri prvencih pričakovano, zato je filmu Hellcat moč oprostiti nepopolnost, še posebej zato, ker ponudi dovolj adutov, da film seže zunaj meja sivega povprečja.