Vid Šteh

Supergirl predstavlja drugo poglavje v vnovičnem zagonu superherojskega vesolja DC, ki ga je pod svoje okrilje vzel James Gunn, začenši s Supermanom, ki je navljub nefokusiranosti in prenasičenosti predstavljal vzpodbuden začetek novega obdobja. Film v režiji Craiga Gillespija sledi Supermanovi sestrični Kari Zol-El (Milly Alcock), ki dneve preživlja ob žuriranju, popivanju in potovanju med galaksijami, kjer nekega dne naleti na deklico Ruthye (Eve Ridley), kateri se pridruži na maščevalnem pohodu zoper razbojnika Krema, ki je odgovoren za smrt njene družine. Okvirno zgodbo občasno prekinejo flashbacki iz Karinega travmatičnega odraščanja na umrlem planetu Kripton in v teh trenutkih film najbolj zasije, saj naslovnemu liku dodajo ogromno čustvene globine in kompleksnosti, za kar se je treba zahvaliti tudi očarljivi Alcockovi. Slednja z ravno pravšnjo kombinacijo človečnosti, poguma in sarkastičnega smisla za humor uspešno utelesi lik ženske supeherojke, ki ne skriva svojih napak in se pogosto sooča s trenutki strahu in negotovosti. Škoda le, da okoli simpatičnega lika ni zgrajena zanimiva zgodba, za katero bi gledalcu bilo mar; motiv maščevanja je razvit zlajano, večina likov nedodelanih in dolgočasnih (Jason Momoa se kot Lobo pojavi zgolj za nekaj minut, medtem ko je zlikovec katastrofalno prazen) in noben zaplet / razplet v filmu ne deluje pretirano zanimivo. Enako nevznemirljiv pa je tudi tehnični vidik filma; vizualna podoba je pogosto grda in monotona, akcijski prizori brez potrebno udarnosti, zgodba pa je nasičena z raznimi klišeji, zaradi katerih je superherojski žanr v zadnjih letih pošteno stagniral. Nasploh se zdi, da je Gunnovo bedenje nad novim DC-jevim vesoljem začelo zelo hitro kazati neprijeten davek, saj je zelo očitno, da v skoraj vsak izdelek vnaša odštekano medgalaktičnost njegove uspešnice Guardians of the Galaxy, ki pa že postaja nekoliko ponavljajoča. Supergirl najverjetneje ne predstavlja dobre popotnice za novo DC-jevo superherojsko franšizo, saj za seboj pusti mnogo več neizkoriščenega potenciala kot pa karkoli zanimivega.

Žanr zombijevskih filmov je bil do prihoda milenija že nekoliko v zatonu, zato je potreboval nekaj, kar bi ga znova naredilo relavantnega za nove generacije gledalcev. Scenarist in pisatelj (kasneje pa tudi cenjen filmar) Alex Garland je kot veliki ljubitelj filmov o živih mrtvecih spisal idejo za ambiciozni projekt 28 Days Later in združil moči z britanskim režiserjem Dannyjem Boylom, končni rezultat pa je grozljivka, ki uspešno gradi most med tradicijo filmskih klasik Georga A. Romera in moderno interpretacijo zombijev, ki so tokrat postali žrtve smrtonosnega virusa, imenovanega bes, ki človeka v nekaj sekundah spremeni v krvoločnega stvora. Ob izbruhu virusa na britanskem otočju zavladata panika in množično uničenje, slab mesec dni kasneje pa se v bolnišnici iz kome prebudi Jim (Cillian Murphy) in zgrožen ugotovi, da so ulice Londona (vsaj na prvi pogled) popolnoma zapuščene. Kmalu zatem naleti na dvojico preživelih, ki mu zaupata, da so državo preplavili stvori, okuženi z besom, njihovo edino upanje pa je radijski signal iz odmaknjene vojaške baze, ki trdi, da hrani zdravilo zoper virus. 28 Days Later je film, k se sicer delno oklepa formule klasičnega trilerja o preživetju sredi “zombi apokalipse”, vendar pa mu Garlandov domiselni scenarij doda nianso srhljive refleksije o nasilni naravi človeka in kako preživetje v ljudeh zbudi najbolj podivjane in surove nagone, bolj kot “zombiji” pa je pozornot namenjena topli humanistični drami med osrednjimi liki. Izkušeni Boyle pa kot režiser film podkrepi z “gverilskim” izgledom , kjer je dogajanje predstavljeno skoraj kot dokumentarec, velja pa še omeniti fenomenalno temačno atmosfero, skrbno dodelane prizore groze, nepozabno glasbo ter seveda izvrstne igralske predstave, še posebej Murphyja in veterana Brendana Gleesona. Ob vseh naštetih prednostih lahko gledalec brez težav pozabi na nekatere vsebinske nelogičnosti in občasno prepočasen tempo, 28 Days Later pa je tudi uspešno prestal test časa in upravičeno postal sodobna “zombijevska” klasika.