Vid Šteh

Za začetek zanimivost; Matt Sobel, režiser pričujoče ameriške predelave izvrstnega avstrijskega šokerja Goodnight Mommy iz leta 2014, sprva ni imel želje, da bi se lotil projekta, češ da v njem ne vidi nobenega smisla. To popolnoma drži; psihološka srhljivka Veronike Franz in Severina Fiale je občinstvo prepričala z enkratno strašljivo atmosfero, nelagodno počasnim tempom ter pretresljivim končnim preobratom, ki je celotno zgodbo do tistega trenutka obrnil na glavo in ji dodal popolnoma nove, tragične dimenzije. Uspeh filma o bratih dvojčkih, ki sta prepričana, da njuna mama, katere obraz je zaradi lepotne operacije popolnoma zavit v povojih, ni prava mama, ampak vsiljivec, je ravno v preobratu, ki vsebino dodatno obogati, hkrati pa spremeni gledalčevo percepcijo na celotno stresno situacijo. In ta omenjeni preobrat je bil v naslednjih letih tolikokrat analiziran, zato se predelava filma zdi smiselna zgolj v primeru, če bi zgodbo popolnoma spremenili, kar načeloma ni slaba ideja. Žal Sobelova različica Goodnight Mommy ne premore samozavesti ali domiselne vizije, ki bi upravičila njen obstoj. Gre za boleče rutinsko, zgolj zmerno vzdušno in glede na izvorni material presenetljivo dolgočasno reciklažo izvirnika, ki dlakocepsko sledi zgodbi originala, saj se očitno boji, da bi s kakšnimkoli odstopanjem razjezila njegove oboževalce. In tu se poraja vprašanje za milijon evrov; kakšni logiki sledijo čezlužniki pri delanju filmskih predelav? Je njihov edini motiv za proizvodnjo tovrstnih filmov v prepričanju, da je ameriško občinstvo preveč leno, da bi bralo podnapise in bo zgolj na podlagi tega izbralo predelavo namesto izvirnika? To zaostalo prepričanje je dejansko še najbolj smiseln razlog, zakaj predelave tujih grozljivk izpadejo takšne kot je Goodnight Mommy. Film pred potopom delno rešujejo dobri igralci, še posebej Naomi Watts in dvojčka Nicolas in Cameron Crovetti, toda to še zdaleč ni dovolj, da bi pričujoča predelava upravičila svoj obstoj. Več od tega, da ostanite pri izvirniku, vam tudi avtor tega bloga ne more priporočiti.

“Ljubim te do lune,” je pogosto uporabljena fraza (vsaj v angleško govorečih območjih), ki kakopak izraža neizmerno ljubezen. In zdi se, da ravno ta faza drži skupaj že skoraj povsem razpadlo zvezo med nekdaj uspešnim fimarjem Dennisom, katerega najnovejši projekt pade v vodo in umetnostno drsalko Mio, ki je morala zaradi poškodbe obesiti svojo kariero na klin. Dvojica se v upanju, da bo zakrpala luknje v zakonu, odpravi v odmaknjeno podeželsko hiško, kjer njun mir prekine nepričakovan prihod Dennisovega odtujenega brata, sicer zagrizenega in močno poduhovljenega asketa, ki s svojim postopnim vdiranjem v bratovo intimnost dviguje napetost in posledično pripelje do serije bizarnih halucinacij, ob katerih se Dennis, sicer tudi odvisnik od mamil, sprašuje, kaj je resnično in kaj fantazija. To The Moon na površju deluje kot karakterna drama o propadlih medčloveških odnosih ter neusmiljenem boju posameznika z lastnimi demoni, vendar pa v realistični zaplet vnese element psihadelične srhljivke, kar se zdi nekoliko nenavadna kombinacija, ki pa s pomočjo spretne režije, odličnih igralskih predstav in močnega suspenza deluje presenetljivo dobro. Film resda ni pretirano strašljiv in izviren, vendar pa je iskren in nesentimentalen vpogled v disfunkcionalne odnose ter groze, ki se materializira iz posameznikove notranjosti ter postopoma spreminja njegove pogled na svet. Velja pa tudi opozoriti, da film morebiti ne bo prepričal oboževalcev grozljivk, saj zna biti prepočasen in premalo udaren, toda to ne pomeni, da ni vreden ogleda; To The Moon je uspešen film že zaradi tega, ker uspe združiti številne žanrske elemente v koherentno in vzdušno zgodbo brez moraliziranja in osladnosti.

Ocena