Vid Šteh

Ameriška filmarka britanskih korenin Ana Lily Amirpour se je v zgodovino sedme umetnosti zapisala že s svojim celovečernim prvencem, iransko špageti western grozljivko A Girl Walks Home Alone At Night, ki jo lahko brez kančka dvoma uvrstimo na sam vrh najboljših vampirskih filmov vseh časov. Ravno zaradi režiserkinega specifičnega načina kombiniranja črnega humorja in suspenza, nekonvencionalnega načina pripovedovanja ter sposobnosti ustvarjanja nepozabne atmosfere je vsak Amirpourin projekt vreden pozornosti. V svojem najnovejšem filmu, fantazijski grozljivki Mona Lisa and the Blood Moon, je režiserka (in scenaristka) znova na svojem preverjenem terenu; ženska z nadnaravnimi sposobnostmi je vržena v čudaški svet ekscentrikov, barab, psihopatov ter tokrat tudi zabitih policistov, med potjo do cilja pa za seboj pušča na hektolitre krvi in presenetljivo glasne salve smeha. Glavna junakinja filma je Mona Lisa Lee, mlada pacientka v psihitarični bolnišnici, ki s pomočjo nenavadnih sposobnosti uspe neke noči pobegniti na prostost in najti zatočišče v New Orleansu, kjer trči ob preračunljivo striptizeto in njenega sinčka, ki sprošča jezo s poslušanjem metalske glasbe. Mona Lisa and the Blood Moon v marsičem spominja na Amirpourin prvenec, saj se glavnina dogajanja odvija ponoči in skoraj vsi liki v filmu so prikupno ekscentrični, je pa tokrat bistveno več poudarka na črnem humorju kot grozi oz. suspenzu, zato bi znal tiste, ki od filma pričakujejo strašljivo izkušnjo, rahlo razočarati. V osnovi gre za črno komedijo z elementi fantazije in južnjaške grozljivke, vendar pa Amirpourova vse omenjene žanrske elemente združi v edinstveno gledalsko izkušnjo, ki se ji je težko upreti. Film namreč odlikujejo odlične igralske predstave, groteskne šale, hipnotična dance glasba ter režiserko navdihujoče grajenje sveta, katerega gledalce s težavo želimo zapustiti. Mona Lisa and the Blood Moon morebiti ne dosega vrhunskosti režiserkega prvenca, vendar je kljub temu vreden njenega slovesa.

Ocena

Velikanski uspeh franšiz kot sta Conjuring in Insidous je sprožil nov val modernih grozljivk, ki se poslužujejo določenih “zakonitosti”, ki so mlajšemu občinstvu všečne, starejšemu pa nadležne; govora je o specifičnem načinu strašenja gledalca, ki je pospremljen z nenadnimi skoki pred kamero (t.i. jumpscare) in bučno violinsko glasbo. In četudi sta zgoraj omenjena filma uspeta tovrstno formulo uspeha ohraniti na zadovoljivi ravni, so nadnaravni triler tipa The Nun in večina kataloga filmske hiše Blumhouse pri tem zapadli v pretiravanje ter bili strašljivi zgolj hiperaktivnim 12 – letnikom z nizkim pragom pozornosti. Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Parkerja Finna z naslovom Smile delno spada v to kategorijo grozljivk; film pripoveduje zgodbo o požrtvovalni zdravnici na psihiatričnem oddelku, ki nekega dne v ordinacijo sprejme prestrašeno mlado dekle, ki pred njo stori samomor z bizarnim nasmeškom na ustih. Kmalu zatem zdravnico začne zasledovali nadnaravna sila, povezana z umrlim dekletom in kar sledi, je napeta dirka s časom, saj glavna junakinja vse globje tone v žrelo nerazsodnosti in paranoje. Kot že rečeno, Smile je grozljivka, ki cilja na najstniško občinstvo, vendar pa hkrati skuša zgraditi most med modernim in klasičnim; gre za film, ki se ne zanaša izključno na nenadne skoke pred kamero in obmetavanje z bučnimi zvoki, ampak uspe vzpostaviti presenetljivo vzdušno atmosfero z nekaterimi posrečenimi trenutki suspenza in groze, zaradi katerega je tudi zgodba bolj interesantna. Filmu pomaga tudi to, da njegova glavna junakinja ni nadležna avša, ampak oseba, s katero se gledalce lahko poistoveti in pogosto sprejema racionalne odločitve. Škoda le, da se film ne uspe izogniti določenim klišejem, melodramatičnim pretiravanjem in zoprno zmanipuliranim prizorom groze, vendar glede na preostalo ponudbo jo Smile dokaj dobro odnese in se celo uspe dvigniti nad povprečje. Nič revolucionarno novega, ampak navkljub temu všečna žanrska zabava za oboževalce bolj “lahkotnih” grozljivk.