Zdi se nenavadno, da si režiser in scenarist Christopher Hatton, ki je bil dosedaj znan predvsem po tretjerazrednih akcijskih filmov in ZF smeti, za svoj najnovejši projekt izbere ambiciozno (in docela fiktivno) interpretacijo dogodkov, ki naj bi navdihnili znamenito pesnitev Krokar ameriškega pesnika in pisca kratke proze Edgarja Allana Poeja. Gotska srhljivka Raven’s Hollow predstavi Poeja kot odločnega mladega kadeta vojaške akademije West Point, ki s skupino tovarišev med terensko vajo zaide v skrivnostno mesto Raven’s Hollow, katerega pretresajo brutalni umori lokalnih prebivalcev, za kateri naj bi stala mistična pošast po imenu Krokar. Glede na absurdno premiso se zdi, da je film Raven’s Hollow že vnaprej zagotovljen katastrofa, vendar pa Hattonov poskus kombinacije gotske kriminalke in nadnaravne trilerja ni napačen in izpade kot povsem neškodljiva žanrska zabava. Tisto, kar film najbolj odlikuje, je prepričljiva gotska atmosfera, ki nekoliko spominja na Burtonovo klasiko Sleepy Hollow ter privlačna scenografija, pohvaliti pa je treba tudi igralske predstave, še posebej Williama Moseleyja v glavni vlogi mladega Poeja, ki idealno ohranja ravnotežje med militaristično odločnostjo ter emocionalno vihravostjo občutljivega umetnika v nastajanju. Film prav tako nakaže, da (vsaj delno) razume bistvo literatove temačne poetike in se domiselno poigrava z ugibanji, kaj je navdihnilo mladega poeta k pisanju krokarjevske balade, pa četudi okvirna zgodba ni pretirano globoka ali kompleksna. Filmu pa žal krepko spodrsne v zadnji tretjini, ko postreže z nekaj resnično obupnimi posebnimi učinki in generičnim končnim spopadom, ki vso atmosferičnost in suspenz od prej nonšalantno ignorira. Raven’s Hollow je tako napol spodobna grozljivka, ki pa bi lahko bila mnogo več.

Napovedi novih poglavij uveljavljenih filmskih franšiz so že vrsto let zaradi čezlužniškega neizmernega pohlepa, njihovega osupljivo nekompetentnega razumevanja duha zapuščine prehodnikov in pogostega vsiljevanja političnih / buditeljskih agend pospremljene s skepticizmom. Prey, predzgodba kultne ZF grozljivke Predator iz leta 1987, je bila prav tako zaznamovana z močnimi dvomi, saj so bili (z izjemo prvega in morebiti drugega dela) vsi filmi o vesoljskem stvoru Predatorju izredno šibke kvalitete. Film je postavljen leta 1719 v gozdove in na prerije ameriškega zahoda; Naru, mlada bojevnica iz indijanskega plemena Komančev, skuša v strogo patriarhalnem okolju, kjer moški veljajo za lovce, ženske pa za matere, zdravilke in gospodinje, dokazati, da je vredna pozicije zunaj strogih plemenskih norm, vendar brez uspeha. Toda ko pleme začne ogrozati skrivnostni nezemeljski stvor, se Naru odločno spusti v krvav in brutalen boj za preživetje. Prey je brez dvoma daleč najboljši film o Predatorju po prvem delu, ki gledalca prepriča z ravno pravšnjo mero suspenza, groze in pristne človeške drame, se dotakne nekaterih družbenih vprašanj (npr. vloga ženske v skupnosti, ki prisega na starokopitno tradicijo, problematika nasilja novoselcev nad indijanskimi plemeni) ter se uspe držati pokonci brez pretiranega zanašanja na nostalgijo oz. slavo predhodnika. Film prav tako uspe predstaviti odločne in neustrašne bojevnice, ki ni zgolj cenen model za razprodajo načel modernega kvazifeminizma, ampak ženska z všečnimi karakteristikami in močno prezenco, še posebej po zaslugi odlične igre akrobatske Amber Midhunter. Izdelek resda ni brez napak; zgodba je dokaj predvidljiva in v zadnji tretjini pridobi elemente kičastega superherojskega spektakla, prav tako pa se zdi, da bi lahko nekatera družbena vprašanja obravnaval bolj poglobljeno. A glede na količino sramotne navlake, ki jih v zadnjih letih predstavljajo nadaljevanja / prezgodbe filmskih uspešnic, je Prey ena od svetlih izjem, ki sledi duhu slavnega izvirnika, hkrati pa franšizi tlakuje trdno pot v prihodnost.